Pogled na Plazje iz Belopeških jezer. Vzpon in spust poteka po desnem kraku.

Danes sva se prvič v tej sezoni z Matjažem odpravila na turni smuk. Zaradi splošnega pomanjkanja snega nisva vedela kam točno bi odšla. Niso nama dišale popularne in iz vseh strani oblegane turne destinacije. Na koncu sva se odločila za Plazje, kjer je Matjaž nekoč že smučal, jaz pa še ne. Ob debati sva bila hitro na parkirišču pred jezerom kjer naju je presenetila nizka temperatura. Takoj po začetku hoje sem izločil še nekaj gnoja, ki mi ga je zapustil virus, ki me je napadel v ponedeljek. Najprej sva prečila travnik in se mimo planine povzpela v gozd. Po gozdu sva sledila špuri, ki pa je zavila malo preveč desno. Za kazen sva se morala malo spustiti in prečiti levo. Kmalu sva na pravi špuri in že sopihava v hrib. Snega je vse več, a kakšnega snežnega izobilja ni videti. Zavijeva v desni žleb kjer pa je veliko napihanega snega. Na nekaterih delih je tudi poledenelo in hoja postane malce bolj naporna. Vseeno lepo napredujeva in kmalu prispeva do ozkega dela kjer morava zaradi popolnoma spihanega snega sneti smuči. Do izhoda iz žlebu neseva smuči in stopiva na plano. Pričaka naju čudovit razgled na Mangartsko sedlo in Mangart. Privoščiva si kratko malico in srkava sončne žarke. Ker malo piha, se ne zadržujeva prav dolgo in sledi spust v dolino. Smuka je bila glede na pomanjkanje snega odlična. Predhodniki nama niso preveč razrili terenov in kar nakajkrat sva naletela na nedotaknjen suhec, ki ja zaradi sence še vedno lepo suh. Med smučanjam vriskava in smeji se nama do ušes. V spodnjem delu sledi premagovanje gozdnega poligona skozi strugo hudournika. Iz hudournika se smučanje nadaljuje po travnikih, nato pa zavijeva še v gozd. Iz gozda pridrviva na planino in pred nama je samo še dolg travnik, ki naju pripelje do ceste in že sva pri jezeru. Matjaž iz avta pritegne dva Gambrinusa in čez 5 minut že na klopci ob jezeru kramljava in modrujeva. Res lepa nedelja v gorah.

Hmm sledila sva napačni špuri sedaj pa sledi malo gozdarjenja.

Matjaž se vzpenja pod slapom Demoklejev meč.

Še malo pa bova zavila v desni krak.

Poziram pred Mangartom.

Pogled v dolino.

Matjaž vijuga na strmem delu.

Tukaj pa se je potopil v suhca.

Čista uživancija

Juhuhu

Še malo gozdne telovadbe.

Domžalski dom na Mali planini.

Sobotno dopoldne po petkovem sneženju velja izkoristiti za obisk narave. Z Mojco sva se odpeljala do Stahovice in se pri Kalcitu zagnala navkreber. Najprej po cesti v smeri Svetega Primoža. Na odcepu pa sva zavila levo proti Mali planini. Z višino je bilo vse več snega in obudil se je oddaljen spomin na zime v mladosti. V kolikor bomo nadaljevali s svojem početjem, ki uničuje okolje in povzroče klimatske sprememebe bodo prave snežne zime že kaj kmalu lahko preteklost. Kot kaže trenutno, bo temu kmalu tako. Na Mali planini se je malce pokazalo sonce, ki pa ga oblaki niso spustili čez za več kot kratek trenutek. Odšla sva do Domžalskega doma kjer sva si privoščila čaj z rumom in se malo ogrela. Po počitku sva hitrostno odbrzela nazaj. Snega je bilo ravno prav, da nama ni bilo potrebno preveč zavirati. Noge so letele in hitro sva bila nazaj pri Kalcitu. Lep izlet s 1100 metri premagane višine. Ker sva veliko pokurila sva se na povabilo Julči ustavila v Polju in zmazala eno zelenjavno juho ter krofe. Prijetno utujena in sita sva se odpeljala domov na počitek.

Sva že v snežni pravljici.

Višje je snega še več.

Sledi motornih sani s katerimi morijo pacienti.

Mala planina

Mala Planina

Mojca galopira po snegu.

Pod Kriško steno. Priprave na spust.

V ponedeljek me Miro pobara, če bomo kaj smučali. Čeprav bijem bitko z nekim čudnim pljučnim virusom se včeraj zjutraj nekaj čez sedem zjutraj že peljem proti Jesenicam. Pridruži se nama Marko in kmalu se iz ceste na Vršič spustimo proti Krnici. Do koče pelje trda snežna podlaga, ki jo utrdi oskrbnik koče z motornimi snežnimi sanmi. Napovedane so visoke temperature in že pri koči se čuti, da kakšnega pretiranega mraza ne bo. Višje, ko se naklonina malo poveča postane že prav toplo. Med hojo ugotavljamo, da je snega res malo. Sprašujemo se kaj lahko pričakujemo od podlage. Strumno in veselo prispemo na zgornjo izravnavo kjer pa ugotovimo, da se na snegu ni naredila skorja in da se nam vsaj v zgornjem delu obeta lepa smuka. Nadaljujemo s hojo vse do stene kjer malo predahnemo, se opremimo in poslušamo originalne gorenjske “zmerljivke” v produkciji Mira in Marka. Zaradi hladnega zraka ob steni mi začne stiskati pluča. Ne upam si niti zakašljati saj čutim, da imam pljuča čisto zagnojena. Spustimo se po snežni belini med stenami in uživamo v odlični smuki. Tudi malo nižje nas snežna podlaga še vedno razveseljuje. No, še nižje v grabnu pa se slika popolnoma spremeni. Snega je premalo, mine grozijo, ruševje štrli ven in posledično se naša smuka spremni v naporno premagovanje ovir. Pluča mi popolnoma skrči in komaj lovim sapo. Zavijemo levo po poti, ki nas odpelje nazaj do koče. Pri koči se osvežimo, malo pomodrujemo in sledi spust po trdi cesti. Na koncu pa smučke na nahrbtnik in po rahlem vzponu prispemo nazaj do avta. Hitro spakiramo in oddrvimo na pir v Mojstrano. Še malo debate na prijetnem soncu in že drvim nazaj v Ljubljano. Do večera se še mučim v pisarni, zvečer pa s popolnoma zabasanim sinusi in pljuči padem v posteljo. Ponoči sanjam, da smučam po belih prostranstvih kjer je snega v izobilju. Lepe sanje preseka mučilni kašelj. In spet je pred nami nov dan 🙂

Koča v Krnici. Počakala nas bo, ko se vrnemo.

Ruševje gleda ven kar ni dober znak za količino snega.

Bližamo se steni. Tu je že bolje.

Še malo pa smo. Pogled na vzpon.

Marko in snežna belina.

Miro se je zagnal v sneg.

Srednji del je ponudil dobro smuko.

Spodnji pa bolj borbo.