Otvoritev kolesarske sezone se je tokrat zgodila 18.02. 2017. Vzela sva jo popolnoma resno in odkolesarila lep krog v okolici Ljubljane.

Letos sva pohitela in danes začela s kolesarsko sezono. Počakala sva, da je dež spral sol in da je temperatura narasla nad ničlo. Sicer sva pričakovala malo več sonca, a se nisva preveč pritoževala. Naredila sva lep krog čez Barje in se povzpela na Turjak. Vrnila sva se nazaj do Želimelj in se čez Sušo povzpela na Klado. Od tam sva se čez Sarsko spustila na Ig in čez Barje vrnila v Ljubljano. Bilo je lepo čeprav kar sveže. Komaj čakava nove avanture na kolesu.

Začenja se vzpon na Turjak.

Ni še zeleno. Bomo morali še malo počakati.

Mojca mora pošteno pritiskati pedalke. Brez tega pa pri kolesu ne gre.

Spust čez Sarsko na Ig.

Sonce naju je popolnoma razveselilo.

Ker sva Z Mirom specialista za meglo sva se v ponedeljek odpravila preverit razmere na Škrbini prednje Špranje. Zjutraj sva se dobila na Jesenicah in se odpeljala do izhodišča na cesti, ki vodi na Nevejski preval. Za vzpon po cesti je bilo dovolj snega, a zgoraj višje na planini se je pokazal pravi manjko. Ves čas sva hodila po gosti megli in sploh nisva vedele točno kje sva. Na srečo so bile že narejene smučine predhodnikov. Nekje malo pod 2000 metri pa se je razjasnilo. Kot otroka, sva se razveselila tega prizora in na ustih se nama je raztegnil nasmeh. Potegnila sva še do škrbine in odmsučala nazaj dol. Vmes sva se malo zleknila na travo na uravnavi. Popolna tišina in sonce sta naju zazibala v spanec. Zbudila naju je šele megla, ki se je počasi pritihotapila višje in naju začela hkladiti. Sledil je spust po res gosti megli kjer je bilo potrebno zaradi obupne vidljivosti vključiti funkcijo tipanja terena in v spodnjem delu tudi izogibanja skalam. Nekako sva se prebila do planine in naprej do ceste. Spust po cesti pa nama je ponovno ponudil nekaj lepih zavojev do avta. Snega je občutno premalo, megle je bilo preveč a midva sva se vseeno imela super.

Povsod okoli naju je megla.

Je že malo bolje.

Tukaj pa sva že ven iz megle in slika je popolnoma drugačna.

Pogled nazaj na meglo.

Še malo pa bova na Škrbini.

Pogled na Montaž.

Portret obeh udeležencev.

Miro se spušča proti megli.

Tukaj je bilo še sončno a snega pa zelo malo.

Še smuka po cesti do avta.

Miro vozi med koli v zimski pravljici.

Desetega februrja pa končno dolgo pričakovana turna smuka. Pridružil sem se Miru, ki je imel informacije o dovolj dobrih razmerah na terenih okoli Soriške planine proti Kobli. Zjutraj sva se dobila v Bohinjski Bitrici pri spodnji postaji na zapuščenem smučišču Kobla. En avto sva pustila tam, z drugim pa sva se odpeljala na Soriško planino. Od tam sva se najprej povzpela na Slatnar. Z vrha sva odsmučala dol proti Šavniku. Od izravnave sva se povzpela na Šavnik, od tam pa spet spustila proti Kobli. Sledil je še tretji vzpon do zgornje postaje smučišča Kobla in spust po smučišču do avta. Še enkrat sva se odpeljala na Soriško planino kjer je sledila analiza ture in rehidracija. Srečala nisva žive duše, bilo je kot v pravljici in tura je res ena lepših v naših koncih. Priporočam takoj po sneženju, v mrazu, ko je sneg še suh. Izvedljiva pa je le, če ste z dvema avtomobiloma. Vzpona se nambere cca. 950 metrov, spusta pa 1750. Lahko pa is pogledate tudi Mirov zapis in fotografije na njegovem blogu.

Vzpon sva začela pri smučišču na Soriški Planini in kmalu prišla v gozd.

Na grebenu je bilo popolnoma megleno. Na srečo sva sledila špuri.

Spust s Slatnika.

Vhod v pravljično deželo.

Res je bilo noro lepo.

Takole sva ga vijugala med koli.

Na vrhu Koble pa se več nič ne vrti. Kaj pa lahko drugega pričakujemo.

Spust po zapuščenem smučišču je bil v zgornjem delu prav super.

V spodnjem pa malo manj.