Z veseljem lahko hodim več ur in dni skupaj. Med hojo v hribih in gozdu se počutim odlično. Večdnevni pohodi so enkratna priložnost za miselni odklop in izbris skrbi v “dolini”. Tokrat sva se z Mojco v petek 20.11.2009 odpravila na peš pot iz Kamniške Bistrice. Za cilj sva si izbrala vrh Pece na Koroškem. Zavedala sva se, da bova morala zaradi kratkega dneva držati kar hud tempo. No, oba sva člana Športnega društva Tempo in to nama ni predstavljalo posebnega problema (: Načrtovala sva, da bova v nedeljo 22.11.2009 ob 18:40 ujela avtobus v Črni na Korškem. Marjan ( Tanx! ) naju je v petek zjutraj ob sedmih pobral v centru in že smo s Fordom Fiesto šibali proti Kamniku. Ob 8.00 sva Marjanu pomahala v slovo in zagrizla v strmi klanec Kamniške Bele. (more…)

Danes smo se Mojca, Marjan in jaz pognali izpred Kalcita v Stahovici na Veliko planino. Izkoristili smo čudovit dan pred napovedanim slabim vremenom. Na Veliki planini sem kot otrok preživel kar nekaj lepih trenutkov, ki so bili povezani predvsem s smučanjem. Po klasični poti čez Planino Dol in Konjščico sem se povzpel že večkrat. Nekoč zaradi krvavih žuljev, ki so mi jih naredili gojzarji, tudi samo v natikačih. Po omenjeni poti pa sem šel prvič. Vzpenjali smo se hitro. V trenutku, ko smo prišli iz gozda na Malo planino smo zagledali prvi sneg in močno sonce, ki nas je prijetno ogrelo. Veter pa je poskrbel, da vročina ni bila prehuda. (:

Skozi zasnežene pašnike in mimo pastirskih koč smo se povzpeli na vrh Velike planine, (Gradišče, 1666). Na vrhu smo se prepustili čudovitemu razgledu na okoliške gore in hribčke. Na poti nazaj smo se ustavili v Domžalskem domu kjer smo se družili z mladim muckom in sladkimi borovničkami.

Vse skupaj nam je vzelo 6 ur in kot pravi Vladimir Habjan v svoji knjigi Zimski vzponi v slovenskih gorah “turo je potrebno vzeti resno”. Premagali smo 1.200 višinskih metrov. Obisk Velike planine pozimi, preden poženejo žičnice vsekakor priporočam.

[Show slideshow]

Daleč, daleč nazaj, smo doma imeli sobno kolo. Ob deževnih in mrzlih dneh sem se vsedel nanj in ob gledanju kakšne dobre nogometne tekme prešvical litre znoja. Vedno se mi je zdel simpatična naprava s katero sem z lahkoto nadomestil trening zunaj. Leta kasneje sem se s sobnim kolesom zopet srečal na fitnesu kjer sem užival v simulacijskih vožnjah po bregu navzgor in navzdol. S seboj sem moral imeti rezervno majico kajti, ko sem stopil s kolesa sem bil popolnoma moker. V soboto pa sem ga po dolgem času zopet srečal na obisku pri sestrični Poloni in Jerneju. Za trenutek sem se usedel nanj in spomini so se vrnili. Vsem ljubiteljem športa ga priporočam. V kolikor imate prostor v stanovanju. Jaz ga nimam.(: