Mojca sedi pred cerkvijo na Limbarski gori in lovi nekaj sončnih žarkov.

Poškodba zadnje stegenske mišice me je za nekaj časa oddaljila od teka in turnega smučanja. Ostane pa mi hoja in kolo. Danes sem združil nekaj manjših lokalnih turc in jih povezal v malo daljšo. Z Mojco sva štartala iz Ljubljane in se najprej povzpela v smeri Rašice. Pred vasjo sva zavila levo na makedam in lepo počasi grizla v hrib. Danes sva imela v planu preizkus koles na malo bolj grobih makedamih. Prišla sva do križišča poti in se spustila v Selo pri Vodicah. Tam sva zavila desno in se odpeljala v Mengeš. V Mengšu sva zavila levo in se napotila proti Domžalam. Domžalam sva se izognila in se skozi Spodnje Jarše in kasneje Vir usmerila proti Krtini. Med potjo sva bila primorana vohati ogromne količine gnojnice, ki se jo trenutno zliva povsod naokoli. Višek agroživilske slaboumnosti je trenutno povsem na udaru. Nekako sva odmislila smrad in zdrvela proti Moravčam. V Moravčah sva si v lokalnem bifeju privoščila kavico in Cocto. Čakal naju je 7 kilometrski vzpon na Limbarsko Goro, ki je mestoma kar lepo strm. Sonce se ni in ni pokazalo. Čez nekaj minut naju je že lepo mrazilo. Na srečo pa naju je čakal klanec, in nekaj trenutkov kasneje, ko sva pritiskala pedalke v hrib, so bili hladni trenutki že pozabljeni. Na vrhu Limbarske gore je rahlo pihalo in prav dolgo se nisva zadrževala. Sledil je hitri spust po ne preveč prometni cesti, kar je vedno pravi užitek. V Moravčah sva zavila levo in čez nekaj sto metrov desno v smeri Ribč. Začel je pihati še malo bolj hladen veter in potrebno je bilo lepo pritisniti, da se nisva shladila. Na vrhu vzpona sem na GPS navigaciji zasledil kolovoz, ki preči pobočja Miklavža in se spusti do Velike vasi. Pa poglejva kakšen je, sem si rekel. Izkazalo se je, da je malo bolj grobe narave s kar strmim pobočjem na levi strani. Super preizkus za kolesi. Na kolovozu je bilo veliko listja in srednje velikih kamnov, kar pa ni niti slučajno zaustavilo najinih koles. Bilo je potrebno paziti kje voziš, a kaj hujšega ni bilo. Zaustavila naju je šele gozdarska vleka, ki je dodobra načela kolovoz. Od vasi naprej je sledil spust v Seneožeti kjer sem moral Mojco kar malo okregati zaradi hitrosti pri spustu. Novo kolo je veliko bolj cestne narave in Mojca je pri spustih postala kar malo preveč pogumna. Ker imava trenutno še vedno zelo gladke serijske plašče na kolesih je potrebno biti pri spustih kar malo rezerviran. No, ko ji je na enem izmed ovinkov zadnje kolo malo prestavilo, je tudi sama videla, da mora na ostrih in strmih ovinkih voziti počasneje.V Senožetih sva se čez leseni most, ki je na robu propada, čez Savo odpeljala v Jevnico in od tam v Ljubljano. Ustavila sva se še v Polju kjer sva s sestro Nino takoj pospravila nekaj kosov veganske potice, ki jo je pripravila Julči. Za nama je bilo 85 km in 1200 metrov vzponov. Kolesi sta z odliko opravili vse vozne površine in vse bolj se imamo radi.

Iz Gameljn šibava pod Rašico.

Na makedamih ga Mojca še ni povsem spustila.

Aha, Moravče so blizu.

Uff, naklonina se je povečala.

Še zadnji metri pred ciljem.

Šibava proti Miklavžu.

Aha malo bolj resen kolovoz. Med listjem se je skrivalo kar precej kamenja in vej.

…kar pa ni ustavilo modre strele.

No gozdna vleka pa je bila prevelik zalogaj.

No, tukaj pa Mojca res leti v dolino.

V Zajčji Dobravi pa stara zgodba…

Mojca leti v Grosuplje.

Končno sončna topla sobota in čas, da preizkusiva najini potovalni kolesi TREK 520. Med potjo sva izvedla nekaj osnovnih prilagoditev kolesa in odkolesarila na Mali Lipoglav. Tam sva obiskala Denisa ter Kristino. Ko sva prispela do hiše, sva ju ravno zmotila pri spomladanekih opravilih na njunem velikem posestvu. Malo smo poklepetali in že sva šibala naprej. Najprej sva se spustila v Grosuplje in nadaljevala čez Šmarje Sap proti Ljubljani. Na Dolenjski cesti sva zavila na Orle. Po strmem a kratkem vzponu sva se na travniku še malo posončila in uživala toplo spomladansko vreme. Čakal naju je še spust in vožnja do Polja. Kolesi sta bomba in komaj čakava, da odkolesarila kam v širni svet. 🙂

Mojca šiba po ravnini.

Kmalu že sopiha v klanec.

Zastrupljanje planeta se začenja. Vsako leto znova.

Ajde Mojca pritisni….

Že letiva v dolino.

Strm klanec na Orle.

Martinčkanje.

Poziramo.

Špura s Kompotele.

Sonce in sneg. To sem čakal že nekaj časa. Odpeljal sem se proti Kamniški Bistrici in pri gondoli zavil levo v dolino Korošice. Prišel sem skoraj do konca ceste. Nakaj ovinkov prej me je ustavil sneg. Smučke sem zapel na nahrbtnik in gremo. Ni mi bilo treba dolgo hoditi peš. Po kakšnih dvesto metrih sem že nadaljeval hojo s smučmi. Snega je bilo vse več in višje v bukovem gozdu je bilo že lepo zalito. Sonce je vse bolj pripekalo in začel sem pošteno švicati. Pri skalnem pomolu sem zavil desno, prečil zoprno plazišče in se kmalu znašel v bukovem gozdu. Špura mojega predhodnika je bila zjutraj še poledenela in na strmih mestih kar malo drseča. Prišel sem do ozkega strmega dela , ki vodi navzgor do planine Koren. Opazil sem, da se je na srečo že vse splazilo. Ni mi dišala hoja s smučmi čez velike snežne kepe, zato sem smuči zopet nataknil na nahrbtnik in se sprehodil čez plazovino. Na planini pa se je odprla prava snežna pravljica. Bil sem popolnoma sam in vse okoli mene belo. Z nasmehom na ustih sem napredoval po dolini do odcepa za Vrh Korena. Ob pogledu na nedotaknjeno flanko Kompotele, me je le ta bolj zamikala, in nadaljeval sem v tej smeri. Na Kompoteli sem se malo odpočil. Čutil sem utrujenost v nogah saj sem zadnje čase spet malo bolj aktiven. Za nameček, pa me je prejšni dan čez Rožnik in okolico gonil Marjan “Kipketer” Stanić, ki je zadnje čase popolnoma poblaznel s tekom in je do konca navit. Po sončenju in uživanju v brezvetrju sem odsmučal s Kompotele. Zamikala pa me je še flanka iz Košutne. Ponovno sem vpregel pse in se sprehodil še na vrh Košutne. Od tam sem diretno navzdol odsmučal nazaj na sedlo med Košutno in Korenom. Smuka je bila odlična, na nekaterih delih me je samo malo begala menjava podlage. Drugače pa je bil sneg ravno prav ojužen in še vedno dovolj trd. Sledilo je prebijanje čez plazovino, vijuganje med bukvami in zadnji spodnji del čez gozd. Še spust po kolovozu in že sem bil pri avtu. Nabralo se je 1238 metrov vzpona. Dan pa res prekrasen.

Na začetku je zeleno.

Kolovoz pa je še pod snegom.

V gozdu ga je že malo več.

Na planini pa zimska pravljica.

Pošteno je zalito.

Pogled na Kompotelo.

Na vrhu pa brezvetrje in uživancija.

Pogled na Grintovec.

Pogled na Košutno. To me še čaka, si rečem.

In odmučam s Košutne. Juhuhu.

Špurca.

Pogled na Krvavec.