Vidljivost v Suhem ruševju pod Vrtačo je bila res grozna.

V soboto sem Marjana povabil na turno smuko. Ugotovila sva, da za njega, ki ne smuča, zadeva ni tako zanimiva kot za nas smučarje. Ker sem zopet ostal brez družbe za smuko mi je predlagal, da kontaktiram Mira. Nisem ga poznal osebno ampak samo preko objav na njegovem blogu. Hitro sva se dogovorila in danes sva iz Ljubelja že šibala proti Zelenici. Na začetku ture je padal sneg, pihal je veter in nič obetavno ni kazalo. Midva se nisva ozirala na vreme in lepo počasi prišla na Zelenico. Ves čas je kazalo, da se bodo oblaki razkadili in da bo slejkoprej posijalo sonce. Ob vstopu v krnico Suho Ruševje se je vse skupaj še bolj zameglilo in kmalu sva bila v popolni megli. Vidljivost je bila res nikakršna in namesto, da bi prišla čisto do konca krnice pod Zelenjak, sva zavila preveč levo in prišla do vstopa v Y grapo pod Vrtačo. Odločila sva se, da malo počakava in upala na razkaditev megle. Kakšnih 15 minut sva čakala, nato pa v prvem trenutku rahle razjasnitve odsmučala v dolino. Nižje se je vidljivost izboljšala in na kratki strmini sva naletela na čudovite razmere za vijuganje med redkimi smrekcami. Na žalost je bil ta del kratek in kmalu sva prišla do gozda. Spustila sva se skozi gozd diretno navzdol in naletela na že malo težak sneg. Na čistini se je že delala skorja. Ponovno sva vpregla pse in se malo povzpela nazaj. Sledil je spust do Doma na Zelenici in povratek po res dobro utrjeni progi na Ljubelj. Begunjščica je bila obsijana s soncem, ki pa je spodaj sneg že dodobra ojužil. Sledila je še rehidracija v Tržiču. Škoda za meglo, imela sva se pa vseeno super. 🙂

Že Triangel je bil v megli.

Napredujeva naprej.

Za trenutek se je razjasnilo.

Miro ga reže, jaz pa se šlepam.

No, kje pa sva zdaj. Miro kam greš?

Ob spustu se je že malo jasnilo.

Miro šiba po najboljšem delu.

Begunjščico je že obsijalo sonce.

Miro ga zalaga.

Šentanc pa zlikan.

Sonce, juhuhu.

Pogled na Goli vrh.

Spet vikend in ne preveč lepo vreme. Čudovita priložnost, da skočim na nek vrh, kjer ne bo preveč nevarno. Odpeljal sem se na Jezersko in se namenil na Goli vrh. Parkiral sem 200 metrov pod kmetijo Ancelj in se takoj na smučkah začel vzpenjati čez Ravensko Kočno. Kmalu sem prišel na tekaške proge kjer sem moral malo paziti, da me ne pobere kakšen tekač. Preden sem prišel do odcepa markirane poti za Goli vrh, sem zagledal smučarsko špuro, ki je že prej zavila levo v gozd. Odločil sem se za to varianto. Ves čas je bila povsem brez lukenj. Mestoma kar strma špura me je čez smrekov gozd pripeljala na Jenkovo planino, kjer pa se je snežna odeja močno odebeljila. Sledil je še zadnji vzpon do vrha mimo ogromnih smrek in macesnov. Na vrhu sem bil popolnoma sam. Malo je pihalo, vendar ni bilo sile. Razgledi so bili slabi in rahlo je tudi snežilo. Spust bi lahko bil čisti užitek, če sneg ne bi bil že malo predelan in težak. Tako sem se moral res pošteno namatrati, da sem brez težav prišel do planine. Od planine naprej pa sem se držal špure levo .Skozi gozd sem izvajal precej akrobacij saj sem moral res paziti, da mi težak sneg ne potegne noge vstran. Kmalu sem bil pri Karničarju in sledil je samo še spust po tekaški progi in kratek sprehod do kmetije. Srečal nisem nikogar kar je res prava redkost. 🙂

Priključil sem se na špuro za turne smučarje.

Višje v smrekovem gozdu je bilo še več snega.

Na Jenkovi planini pa je bilo snega ogromno.

Joj, skoz več snega.

Zimska pravljica.

Pogled z vrha.

Selfie.

Pogled na Malo Babo.

Spust na Jenkovo planino.

Pogled nazaj na Goli vrh.

Ja nekaj ga je zapadlo.

Pogled iz Ravenske Kočne na KSA.

Na vrhu je bilo ža precej snega.

Danes nisem več zdržal in kljub ne preveč obetajoči vremenski napovedi sem se odpeljal na Ljubelj. Na poti je vreme izgledalo še obetavno. V trenutku, ko sem izstopil iz avta pa se je vsula nekakšna mešanica med dežjem in snegom. Kar bo pa bo sem si rekel, se oblekel in začel s hojo. Čez kakšnih 15 minut je kazalo, da se bo malo razjasnilo. V naslednjih trenutkih pa so se padavine še okrepile. Napredoval sem v megli in vidljivost res ni bila dobra. Srečal sem kar nekaj smučarjev, ki so se spuščali po težkem snegu. Ko sem prišel do koče se je sneg še okrepil, pridružil pa se mu je tudi veter. Nadaljeval sem proti vrhu Traingla in kmalu stal v snegu tik pod vrhom. Snežilo je in močno pihalo zato sem malo pod vrhom v rahlem zavetrju snel pse in se oblekel. Hitro sem se spustil in takoj so se mi v oči začele zabadati snežinke. Sabo sem imel samo sončna očala na katere se je v trenutku nalepilo ogromno snežink. Vidljivost je bila res slaba in smučanje posledično precej klavrno. Sneg je bil vsakim metrom bolj težak. Uspelo mi je najti celo nekaj nezvoženega terena in malo vijugati po celem snegu. Od koče naprej je bilo smučanje bolj podobno tipanju po podlagi. Kljub snežnemu metežu in vetru sem se imel super, saj sem zadnje čase res pogrešal gibanje v naravi.

Vidljivost ni bila ravno najboljša.

Bil je res pravo zimsko vzdušje.

Pogled na vstop v centralno grapo.

Pogled nazaj. Smučarji se spuščajo vendar se jih slabo vidi.

Na vrhu je bilo precej divje.