Na Triangel v snežnem metežu in megli.

Na vrhu je bilo ža precej snega.

Danes nisem več zdržal in kljub ne preveč obetajoči vremenski napovedi sem se odpeljal na Ljubelj. Na poti je vreme izgledalo še obetavno. V trenutku, ko sem izstopil iz avta pa se je vsula nekakšna mešanica med dežjem in snegom. Kar bo pa bo sem si rekel, se oblekel in začel s hojo. Čez kakšnih 15 minut je kazalo, da se bo malo razjasnilo. V naslednjih trenutkih pa so se padavine še okrepile. Napredoval sem v megli in vidljivost res ni bila dobra. Srečal sem kar nekaj smučarjev, ki so se spuščali po težkem snegu. Ko sem prišel do koče se je sneg še okrepil, pridružil pa se mu je tudi veter. Nadaljeval sem proti vrhu Traingla in kmalu stal v snegu tik pod vrhom. Snežilo je in močno pihalo zato sem malo pod vrhom v rahlem zavetrju snel pse in se oblekel. Hitro sem se spustil in takoj so se mi v oči začele zabadati snežinke. Sabo sem imel samo sončna očala na katere se je v trenutku nalepilo ogromno snežink. Vidljivost je bila res slaba in smučanje posledično precej klavrno. Sneg je bil vsakim metrom bolj težak. Uspelo mi je najti celo nekaj nezvoženega terena in malo vijugati po celem snegu. Od koče naprej je bilo smučanje bolj podobno tipanju po podlagi. Kljub snežnemu metežu in vetru sem se imel super, saj sem zadnje čase res pogrešal gibanje v naravi.

Vidljivost ni bila ravno najboljša.

Bil je res pravo zimsko vzdušje.

Pogled na vstop v centralno grapo.

Pogled nazaj. Smučarji se spuščajo vendar se jih slabo vidi.

Na vrhu je bilo precej divje.