Dvodnevno prečenje Košute iz vasi Dolina in spanje pod milim nebom.

Pogled na greben, ki pa ni viden v celoti 🙂

Bil je že čas za kakšno resno turco v gorah. V petek sva spakirala in se v soboto napotila na prečenje Košute. Odpeljala sva se do Tržiča in naprej čez Dolžanovo sotesko do vasi Dolina. Tam se začne vzpon do planine Kofce. Na Kofcah je že bila standardna gneča in mimo koče sva jo popihala proti Kofce gori, najinemu prvemu vrhu v grebenu. Izpustila sva Veliki vrh na katerem sva bila že večkrat. Na vrhu sva se lahko razgledala koliko hoje naju še čaka do konca grebena. Na začetku se nama ni zdelo veliko. Z vsakim osvojenim vrhom in spustom pa se končni cilj kar ni hotel prikazati. Vreme je bilo popolnoma oblačno kar je onemogočalo lepe razglede naokoli. Najlepše se je videlo v Avstrijo. Kljub oblačnemu vremenu pa sva uživala v hoji in samoti. Srečala sva le 4 pohodnike in nekaj kavk. Po tem, ko sva opravila z malo bolj zahtevnim delom poti na območju Macesja, naju je čakal le še vzpon na Košutnikov Turn. Na najvišjem vrhu grebena sva ugotovila, da sva že kar malo utrujena saj je bilo za nama ogromno višinskih metrov vzpona. Sledil je naporen spust v dolino do planine Dolge Njive. Spila sva kavico in si napolnila zaloge vode. Nadaljevala sva po markirani poti, ki mimo planine Pungrat in Šija pelje nazaj na Kofce. Bližala se je noč in začela sva z iskanjem primernega tabornega prostora. Glede na teren pa to niti ni tako lahka naloga. Po pol ure hoje pa sva le prišla do manjše gozdne uravnave kjer sva si lahko uredila svoje ležišče za eno noč. Namestila sva spalne vreče v bivak vreče, pripravila ležalne podloge in spalnica je bila pripravljena. Skuhala sva še večerjo in, ko se je popolnoma stemnilo, sva nekaj časa še klepetala, a kmalu zaprla oči. Po desetih urah hoje sva bila kar pošteno utrujena. Ponoči sem imel kar nekaj težav s položajem glave in korenino smreke, ki se je pojavila pod mojim hrbtom. Kljub težavam sva se solidno naspala in ob 5:00 sva bila že pokonci. Počutje je bilo v redu, le vode nama je primanjkovalo. Po manjšem zajtrku sva nadaljevala po poti mimo planin nazaj do Kofc. Srečala sva res veliko krav in bikov ter tudi veliko čredo srn in jelenov. No, glede na to, da sva bila pod Košuto pa so bile morda tudi košute. Na Kofcah sva bila med zgodnejšimi in po rehidraciji ter počitku naju je čakal še naporen spust v dolino. Opravila sva še s spustom, vmes nabrala koprive in se na koncu pri avtu ohladila v potoku. Najdaljši dan v letu sva lepo preživela v gorah in spala pod milim nebom. Nabralo se je za 2.500 metrov vzpona in prav toliko spusta. Celoten krog je dolg cca. 30 km.

Mojca šiba na Kofce.

Sva že na Kladivu.

Ja, precej zračno ni kaj.

Greben naju še čaka.

Mojca se vzpenja, za njo pa steber, ki je že v Avstriji.

Gor, dol, gor, dol…

Zelo zahtevna pot na območju Macesja.

Potreben je previden korak.

Končno Košutnikov Turn na vidiku.

Na Košutnikovem turnu.

Najina postelja v naravi pod milim nebom.

Večerja je pripravljena.

Mojca pospravi si posteljo no 🙂

Zjutraj so se nama odprli lepo pogledi na greben s planine.

Povsod zeleni pašniki.

Srnjad na begu.

Naprej po pašnikih.

Luštne živali. A na žalost domače.

GPS sled.

Kolesarsko pohodniške počitnice v Grčiji

Kam za prvomajske počitnice, sva se spraševala. Kaj pa, če bi letos skočila nekam malo dlje. Rahlo natrgana kita Tibialis Anterior mi je preprečila spomladansko turno smuko. In ravno to zimo, ko je snega v gorah še ogromno. Moral sem se sprijazniti z usodo in spremeniti načrte rekreacije. Torej v poštev pride kolesarjenje. Imela sva premalo časa za kakšno resno popotovanje s kolesom in tudi vreme še ni bilo ravno stabilno. Že pred časom pa sem našel zanimivo lokacijo na otoku Zakynthos v Grčiji. Na spletu sem slučajno našel posestvo Logothetis kjer je med oljkami in limonami razporejenih 12 čudovitih hišic. Eno od teh sva rezervirala in destinacija je bila določena. Odločila sva se, da se v Grčijo zapeljeva z ladjo, nazaj pa se odpeljeva z avtom. V načrtu sva imela še kratek postanek v gorah zahodne Grčije. 21.04.2014 ob enih ponoči sva se odpeljala do Trsta, vkrcala na trajekt in že sva plula proti Grčiji. Plovba s trajektom me nikoli ni prav veselila. Tudi tokrat bi jo najrajši izpustil a je bilo vse skupaj znosno ker še ni prave gneče. Naslednji dan sva se ob 16h izkrcala v Patrasu. Odpeljala sva se do 60km oddaljenega pristanišča Killini in se tam po štirih urah čakanja vkrcala na trajekt. Okoli 23h sva se končno izkrcala na otok in pošteno utrujena sva potrkala na vrata posestva Logothetis. Odprl nama je Dionyssis in oddrveli smo do najine hišice. Drugi dan sva lahko videla kje se pravzaprav nahajava. Hišica stoji med 200-300 let starimi oljkami in na vrtu sva imela vsaj tri velika drevesa limon. Samo ene mirne in ravno prav oddaljene sosede, zelenje, prijetno hišico, sonce…Bila sva navdušena. Kako izgleda posestvo Logothetis si lahko ogledate na spletne strani http://www.logothetisfarm.gr/. Dionyssis in Angela pridelujete bio olivno olje, olive v olju in vino. Zavedata se, da je le biološka pridelava ključ do lepše prihodnosti in kvalitetne hrane. Žal pa to mnenje z njima ne deli večina kmetovalcev in prebivalcev na otoku. Ampak tega sva navajena že tudi doma. Poleg velikega posestva pa imata “samo” 12 hišic, ki jih oddajata turistom. Takoj sva si napolnila zaloge dobrot in uživala v jedeh, ki sva si jih sama pripravljala ter močno obogatila z oljem in poplaknila z dobrim vinom. Zelo dobre pa so bile tudi olive v olivnem olju. Zjutraj pa sva stopila iz hiše, odtrgala limone in si pripravila limonado. Veliko sva brala, kolesarila, hodila in se res odpočila. Otok naju je navdušil, saj ponuja ogromno možnosti za kolesarjenje, tek in sprehode. Predvsem pa je v tem času turistov res malo in nikjer ni nobene gneče. Kako je poleti si rajši ne predstavljam. Vreme je bilo prehladno, da bi se lahko kopala in sva zato več kolesarila. Vozniki so do kolesarjev zelo uvidevni, ne divjajo, otok pa ima poleg asfaltnih tudi kar nekaj makedamskih in že kar malo gorskih poti, kjer se lahko mirno vrti pedala in raziskuje okolico. Edini moteč faktor so bili lovci, ki so z velikim užitkom streljali grlice, ki so priletele iz Afrike. Kakšnih 5 dni je pošteno pokalo. Vsekakor je potrebno poudariti, da je lov v tem času prepovedan. Imelo me je, da bi kakšnega od njih tudi jaz mirne vesti ustrelil. Ampak tukaj smo zopet pri človeški pameti, ki se ni uspela dojeti, da so časi lova in življenja v votlinah mimo.Po petnajstih dneh sva morala spakirati in se odpeljati domov. Ustavila sva se v čudoviti gorski vasici Papigo v nacionalnem parku Vikos-Aoos Vasica Papigo je ena najleših gorskih vasic kar sva jih videla saj so vse hiše urejene in obnovljene tako kot včasih. Dvakrat sva prespala in drugi dan skočila na Drakolimni, ki je ledeniško jezero na gorovju Timfy. Čas naju je že preganjal in sledila je še naporna pot domov. Najprej sva se odpeljala po izredno zapuščeni in neobljudeni pokrajini severno zahodne Grčije do meje z Makedonijo. Nadaljevala sva do Bitole, se tam malo spočila in najedla, nato pa naprej v Srbijo, Hrvaško in na koncu Slovenijo. Vozila sva več kot 14 ur in na koncu popadala v posteljo. Za nama je bil res krasen dopust.

Kontejnerji v Anconi.

Uživancija na ležalnikih pred hišo na velikem vrtu. Okoli naju oljke in limone.

Sveže limone na drevesu 🙂

Veliko prostora za igre. Recimo frizbi.

Čudovita terasa pred hišo kjer sva zelooo uživala.

Plaže so prazne, voda malo mrzla ampak za nogice prava.

Popoldanska malica. Logothetis olive v olivnem olju.

Jutranji sendvič. Paradižnik, olive, solata. Mnjam.

Lepo sva se mastila ni kaj.

Kje so vsi turisti. Še dobro da jih ni.

S kolesom na vrhu Zakynthosa. vrahionas, 755 metrov

Makedami za kolesarjenje in odkrivanje dežele.

Odkrivanje vasic na kolesu.

Samostan na vzpetini Skopos. Res lušten.

Koze pod Skoposom.

Modrina, modrina…

Slavna “Ship wreck” turistična destinacija. Barva pa res lepa.

Pred kočo Astraka.

Zadaj Gamila, 2,497 najvišji vrh gorovja Timfy.

Drakolimni je bil še delno zmrznjen.

Lepota pod Astrako.

Papigo in skalni stolpi Astrake v ozadju.

Še vedno mi ni uspelo napisati kakšen prispevek o najinem letošnjem kolesarjenju iz Lizbone v Ljubljano. Uspelo pa mi je zmontirati kratek film, ki v grobem prikazuje najino pot. Manjkajo le Dolomiti in Julijske Alpe. Najin fotoaparat je v Italiji žal prenehal delovati. Obljubim, da bom v kratkem napisal tudi malo več o celotnem potovanju. Manjkalo pa ne bo tudi veliko slikovnega materiala.