Srednja in Visoka Ponca, 2274 m
Moral sem se kar potruditi in izbrskati kakšen vrh v Julijcih na katerega se še nisem povzpel. Po pregledu zemljevida sem ugotovil, da še nikoli nisem bil na Poncah. Z Marjanom sva se hitro zmenila in ob nekaj čez sedem, malo prepozno sicer, šibava proti Planici. Pot iz Planice v Tamar je še potekala po prijetnem hladu. V Tamarju sva se usmerila desno proti Poncam. V trenutku, ko sva zagrizla v strmino nama je postalo jasno, da bo zelo vroče. Zastaviva pravi tempo in v kakšne pol ure sva popolnoma mokra. Namočeno sva imela vse, tudi nogavice. Bilo je res vroče in strmina nikakor ni hotela popustiti. Sonce naju je neusmiljeno žgalo in skoraj prepričan sem že, da nas v prihodnosti res čaka pravi vročinski pekel. Takih temperatur v gorah pa res ne pomnim. Ob vstopu v skalo naletiva na družino gamsov, ki se igrajo na snegu, Res prisrčen prizor, ko vidiš mlade gamse kako skakljajo gor in dol. Midva odskakljava naprej in končno začne rahlo pihati. Vseeno premalo, da naju ne bi še naprej oblival znoj. Po treh urah in pol sva na vrhu Srednje Ponce. Odpre se čudovit pogled na Mangart, Mojstrovke, Jalovec in celo Dolomite. Sledi spust na škrbino in vzpon na Visoko Ponco. Čeprav je pot malo “šodrasta” pa je dobro varovana in ne preveč izpostavljena. Na vrhu sva se pošteno odpočila, okrepčala, izmenjala nekaj besed s sosedi Italijani in se predajala brezdelju. Vrnila sva se po isti poti kjer je Marjan na žalost zopet demonstriral hojo po vseh štirih. Bil je namreč predolgo odsoten in zopet se ga je polastila tehnika “four wheel drive”. Posledično sem jaz lahko počival, opazoval gore in ugotavljal koliko muh naenkrat si želi lizati mojo kožo. Po napornem spustu sva si v Tamarju osvežila jezike in ugotovila, da je resnično vroče. Sledil je še sprehod do Planice in ohladitev v Pišnici. Lep vroč dan v gorah.