Cerkev na Limbarski gori. V ozadju že prežijo oblaki.

Danes pa zopet malo na kolo.Odkolesaril sem na Limbarsko goro. Do Moravč je pot potekala več ali manj po ravnem. Na koncu pa se je potrebno povzpeti na višino 760 metrov. Vzpon je dolg 7 kilometrov. Cesta je v zadovoljivem stanju. Premagati pa je potrebno nekaj kratkih in zelo strmih odsekov. Na vrhu sem se na hitro malo odpočil, kajti že so grozili nevihtni oblaki. Kmalu sem zajahal kolo in že so me lovile kaplje. Do Moravč je padal rahel dež. Takoj, ko sem prišel iz Moravč pa se je res močno ulilo in me pralo vse do Ihana. Moker do kože se nisem zmenil za dež in ves čas poganjal naprej. Na Pšati me je že grelo sonce in do Ljubljana me je v Črnučah še enkrat rahlo zmočilo. Res noro vreme. Nabralo se je 74 kilometrov in 680 metrov vzpona.

Kratek počitek na stopnicah.

Hmm mislim, da bom moker. Rajši hitro šibam dol.

Joj, joj je že tu.

Me že pere.

Nekje v steni lovim oprimke.

Matjažu sem že večkrat omenil, da bi z veseljem splezal kakšno lažjo smer v naših gorah. Tokrat se me je usmilil in zmenila sva se, da se v četrtek odpraviva v Kamiško-Savinjske Alpe. Kam točno greva ga nisem preveč spraševal, saj sem mu zaupal, da me ne bo spravil v kakšno za plezalca začetnika pretežko smer. Zjutraj na bencinski črpalki v Kamniku sva ob pogledu na zasnežene vršace ugotavljala, da zna biti sneg morda malo problematičen. Vseeno sva se zapodila v višave po poti skozi Gamsov skret. Temperatura je bila za ta čas kar nizka in ob pogovoru sva hitro pridobivala na višini. Kot na vseh poteh v Kamniško-Savinjskih Alpah, je tudi ta precej strma in na klopci sva se prvič malo usedla in odpočila. Čez zelene trate sva nadaljevala do balvanov in naprej pod ostenje Skute in Štruce. Opazila sva navezo, ki je že plezala v zajedi Skute. Takoj je bilo jasno, da jim voda dobesedno teče za vrat in da lahko tudi midva pričakujeva nekaj osvežitve. V torek je nad 2000 metri zapadel sneg in po skalah so začeli teči manjši potočki. Prečila sva še krajše snežišče in že sva bila na izhodišču smeri. Opremila sva se in začela plezati. Matjaž je odšel naprej jaz pa sem ga varoval. Plezanja sem se zelo veselil. Upal sem le, da se ne bo preveč pritoževal moj artritični palec na nogi. Prvi raztežaj mi je bil pisan na kožo saj gre za lažje plezanje kjer ne potrebuješ ravno veliko izkušenj. Na prvem štantu pa že presenečenje, ko mi Matjaž pokaže kjer bom moral stati in varovati. Najprej se mi zdi, da se šali vendar hitro spoznam, da misli resno. Hitro nama je uredil varovanje in me pomiril z besedami “saj si privezan”. Aha, rečem, potem pa ok. In že leti naprej. Ostanem sam na izpostavljeni polički kjer je prostora za kakšno malo nogo. Glede na to, da je moja številka noge 45 sem se moral kar pošteno stisniti. Eno nogo sem prislonil na skalo z drugo pa sem stal na polički. Matjaž je počasi izginil in v miru sem poslušal žuborenje vode. Kmalu zaslišim Matjaža, ki se nekaj pritožuje nad vodo. Kmalu mi bo jasno kaj je, si mislim. In res v naslednjem raztežaju že držim oprimek iz katerega teče potoček naravnost v rokav. Nekaj vode pa se mi zliva tudi v čevelj. Skala je mokra vendar na srečo na preveč drseča. Vseeno, pa nam neizkušenim plezalcem predstavlja malo slabši občutek. Nisi namreč povsem prepričan ali ti bo na stopu zdrselo ali pač ne. Nekje sva naletele tudi na dele ki so bili še zasneženi. Tudi to mi ni preveč dišalo. A kaj lahko narediš, ko si enkrat tam. Na vsakem štantu sem opazoval Matjaža, ki izvaja manevre pripenjanja, odpenjanja, zapenjanja a na koncu vse uredi kot je treba. Uživala sva v plezanju in hitro sva se približala predzadnjemu raztežaju. Prišla sva že na popolnoma suho skala, ki pa ni imela pravih stopov in oprimkov ampak le žlebiče. Hitro sem spoznal, da bom moral tlačiti svoja velika stopala v žlebiče. Hitro osvojim tehniko. Le palec se začne močno pritoževati. Nikakor mu ni ustrezalo tlačenje in zvijanje stopala. Pozabim na bolečino in plezam naprej. Pri napredovanju zavijem preveč levo in se znajdem na precej strmem terenu. Nekaj korakov nazaj dol in pomaknem se bolj desno ter kasneje levo do Matjaža. Na zadnjem varovališču pa Matjaž izreče besede, ki jih nikoli ne bom pozabil. Ker ni bilo možnosti ureditve varovališča si vrv nadenem okoli hrbta in Matjaž mi povsem mirno pove, da se moram v primeru, da se kaj zgodi vreči v luknjo na desni. V delčku sekunde si v možganih pojasnim zakaj, in povsem mirno sprejmem to idejo. Še enkrat preverim, če sem ga dobro slišal. “Ja,ja kaj pa boš drugega” reče in se zasmeji. “Sej ne bo nič” in odpleza naprej. Ok,ok si rečem, zrem v luknjo in si govorim “ah sej ne bo nič”. V kolikor pa bo, pa se bom pač vrgel v luknjo. Juhuhu. Ni boljšega kot to. Seveda ni bilo nič in srečno sva odplezala iz smeri. Na žalost je bila Skuta zavita v meglo in razgledi niso bili najboljši. Sledil je počitek in okrepčilo. Kasneje sva se priključila markirani poti, ki pelje iz Skute mimo Štruce do bivaka pod Grintovcem. Pri bivaku sva zavila levo in se po brezpotju čez trate spustila nazaj do klopce. Sledil je še strm in drseč spust čez gamsov skret in bila sva nazaj pri avtu. Za nama je bila lepa in naporna tura. Za mene pa tudi precej pestra. Prvič sem plezal v steni brez varoval, v megli, na mokrih skalah, kar mi je vse skupaj pričaralo še bolj adrenalinske občutke. Bilo pa je noro dobro. Hvala Matjaž.

Šibava skozi Gamsov skret.

Snežišče pod Skuto in Štruco.

Bolj na začetku smeri. Kot klop se držim skale in plezam.

Matjaž izginja v megli.

Hmm kam naj stopim?

Hudiča, sedaj pa kar zimske razmere.

Matjaž je že v suhi skali.

Tukaj pa je bilo pošteno mokro. Bližam se znameniti luknji.

Izstop iz smeri.

Počitek pod Štruco.

Matjaž uživa v razgledih.

Pogled na Skuto.

Skuta II

Velika Baba. Pred leti sva se z Mojco povzpela gor.

Povratek čez čudovite zelene trate.

Na vrhu pred gostiščem Stari Vrh na višini 1032 metrov.

Napovedovali so 32 stopinj in ni mi preostalo drugega kot, da najdem strm klanec in se utopim v švicu. Odbrcal sem iz Ljubljane proti Škofji Loki in naprej na Stari vrh. Zjutraj je bilo morda čutiti malo svežine, ampak res malo. Do takrat, ko sem zagrizel v strm klanec, ki pelje na Stari vrh je svežina že popolnoma izginila. Prišel je čas tuširanja. Cesta, ki pelje ob smučišču res spada med precej strme. Užival sem v navijanju nog in na koncu tudi že hrbta in rok. Na vrhu sem si privoščil radler, družba ob meni pa je ob 10:15 že veselo nazdravljala s pivom. Spustil sem se na drugo stran v Poljane od koder sem nadaljeval do Škofje Loke in se v Retečah ustavil še na kratkem obisku pri Matjažu. Po krajšem klepetu sem v hudi vročini poletel še do Ljubljane in zaključil turo. Nabralo se je 90 kilometrov in 930 metrov vzpona.

Švicanje v klanec.

Še zadnji vzpon pred vrhom.

Kolo si je privoščilo malo počitka.

Zopet vas z zanimivim imenom. Četena raven.