Archive za Junij, 2015

Kolesarski krog čez prelaze Jezerski vrh, Pavličevo sedlo, Lipa in Kozjak.

Junij 07, 2015 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Pogled na Kamniško-Savinjkse alpe iz začetka Logarske doline.

Že nekaj časa sem si želel odkolesariti v Savinjsko dolino čez Pavličevo sedlo. Z Mojco sva osedlala najini kolesi in se v vročem sobotnem jutru odpeljala iz Ljubljane. Že zjutraj nama je bilo jasno, da bo zelo, zelo vroče. Najprej sva se morala prebiti iz mesta. Mimo množic, ki drvijo prav v center mesta sva jo odkurila proti Gorenjski. Pod Šmarno goro je bilo že lažje in v rahlem vetriču sva odjadrala mimo Brnika do Cerkelj na Gorenjskem. V Cerkljah sva zavila levo in se po dolgočani ravninski cesti odpeljala do Predvora. Sonce nama je že pilo telesno tekočino in na bencinski črpalki sva pošteno dotočila zaloge. Nadaljevala sva po dolini Kokre. Lepo, počasi sva se vzpenjala proti Jezerskemu. Cesta ni bila preveč prometna, čeprav je bilo število motoristev kar precejšnje. Na Jezerskem sva v lokalni trgovini ponovno dotočila tekočine in pomalicala dve jabolki. Nadaljevala sva proti Planšarskemu jezeru kjer sva naredila malo daljši premor. Bilo je lepo, dokler ni v gostišču začel igrati terasa bend, ki je prekinil gorski mir. Začel se je venček zimzelenih melodij kot so Ne boš ti meni zizike majal in Šuti moj dječače plavi. Navdušenost naju je minila po dveh sekundah in že sva kolesarila proti Jezerskemu vrhu. Sonce je vse bolj pripekalo in serpentine proti avstrijski meji so naju lepo ogrele. Na vrhu sva precej mokra malo počila in se spustila v Avstrijo. Spust je bil res pravi užitek. Gume so odlično prijemale na razgretem asfaltu in ovinki so bili ravno prav strmi in zaviti. Letelo je res kvalitetno. Gorska sapica naju je prav lepo shladila in bila sva kar malo razočarana, ko sva prispela do odcepa za Pavličevo sedlo. Nisva točno vedela kako strm je vzpon in sva se hitro zagnala v strmino. No, takoj nama je postalo jasno, da bo vzpon ves čas zelo strm in brez možnosti sprostitve mišic. Sonce je zakurilo še za kakšno stopinjo višje in pot naju je oblival po vsem telesu. Bilo pa je lepo, res lepo. Vse naokorog zeleno, zrak čist (razen, ko so naju prehitevali smrdeči motorji) in pogled na gore. V trenutku, ko sva prispela na Pavličevo sedlo sta bila trud in matranje pozabljena. Za nama je bilo že 76 kilometrov in malo se nama je poznala utrujenost. Na meji sva malo kontrolirala potne liste motoristev in se navduševala nad spustom v dolino. Spet je letelo in osvežilen vetrič je res pasal. Pred vhodom v Logarsko dolino sva kot vedno navdušeno strmela v naše gore. Odpeljala sva se do penziona Na razpotju kjer sva zopet dotočila gorivo in spila kavico. Sonce je počasi zapuščalo Logarsko dolino in povratek nazaj je bil že temperaturno bolj znosen. Odpeljala sva se do Luč kjer sva zavila v prvi kamp ob cesti. S šefom kampa smo hitro rekli dve kolesarski in že sva postavljala najino hiško. En, dva, tri in vse sva imela postavljeno. Ni kaj, nakajkrat sva ga pa že postavila. Skuhala sva odlično večerjo in se odpravila na sprehod v Luče. Iz kampa do Luč je speljana potka ob Savinji. Luče so naju navdušile, kajti bilo se je prav prijetno sprehajati med hišami in vrtovi. Kadar se mimo pelješ z avtom vsega tega seveda ne vidiš. Ob vrnitvi v kamp sva še malo poklepetala in kmalu sladko zaspala ob zvoku reke Savinje. Zjutraj sva odkolesarila že zgodaj in se najprej ustavila v Lučah, kjer sva nakupila gorivo in spila kavo v lokalnem bifeju. Nadaljevala sva po dolini mimo Ljubnega ob Savinji in v križišču zavila v smeri Gornjega Gradu. Pred Gornjim Gradom sva zavila levo proti Bočni. Prejšnji dan sem na zemljevidu odkril zanimivo cesto, ki pelje iz Šmartnega ob Dreti čez prelaz Lipa v Vransko. Zdelo se mi je, da bi to lahko bila samotna in neprometna cesta. Predvidevanja so se uresničila. Vzpon je bil zopet strm in proti koncu naju je obsijalo še močno sonce. Na Lipo sva prišla popolnoma premočena in bil je čas za počitek ter zajtrk. Po tem, ko sva se najedla in shladila sva se spustila v Vransko in si privoščila še eno kavo. Ura je bila 11:30 in ozračje že precej segreto. Odkolesarila sva v Tuhinjsko dolino mimo Motnika. Vmes pa se je postavil še prelaz Kozjak, ki je poskrbel za ponovno tuširanje. Bilo je res vroče. Sledil je spust v dolino in prav do Kamnika sva imela veter v hrbet. Na srečo je letelo kot bi imela motor. V Kamnik sva prikolesarila, ko se je le ta spreminjal v razbeljeno kroglo. Ustavila sva se v kavarni in se zopet malo osvežila. Sledila pa je še vožnja domov, ki pa je bila bolj podobna pobegu pred totalno vročino. V trenutku, ko sva prispela na Šmartinsko cesto se nama je zdelo, da se bova skuhala. Še malo in bila sva doma. Sledilo je ohlajanje pregretih teles. Za nama je bila čudovita turca. 204 kilometrov in 2390 metrov vzpona. Morda bi lahko bilo le malo bolj hladno. Vsaj v gorah.

Na Brniku so pristajala letala. Res zanimiv pogled.

V dolini Kokre. Šibava v gore.

Mojco prehiteva čoln.

Ob Planšarskem jezeru.

Šibava proti Jezerskemu vrhu.

Na bivšem mejnem prehodu.

Hmm ali imava vinjeto?

Užitek, ko naložen dirkaš po idealnih ovinkih.

Že sopihava proti Pavličemu sedlu. Lepi razgledi na gore.

Mojca se matra v strm klanec.

Na srečo je odkrila počivališče.

Vročina vse bolj pritiska in klanec ne popušča.

Pa sva ga osvojila. Pavličevo sedlo.

Logarska dolina.

Najin kamp.

Mojca si je izbrala tole hiško. Žal ne bo šlo.

Pospravljava hiško.

Že ga tišiva na Lipo.

Lep vzpon je bil.

Na Lipi. Pod streho sva pomalicala.

Prelaz Kozjak naju je pošteno izpil.

Še osvežitev v Kamniku preden se vse popolnoma razgreje.

Pašman

Junij 02, 2015 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Privoščila sva si teden dopusta na Pašmanu. Naselila sva se v hiški na južni strani otoka v zalivu Lanđin. Irena in Marinko sta nama sporočila, da imata od 25.05.do 02.06. hišico prosto. Na hitro sva se pobrala iz Ljubljane in preživela res lep teden v samoti. Večinoma sva poležavala, brala, kuhala in se po otoku preganjala s kolesi in tudi peš. Na srečo turistov še ni bilo veliko in bilo je res fino.

Kolesarjenje po lužah.

Kolesariva proti Bokolju, najvišjemu vrhu.

Namakava noge v Pašmanu.

Občudujeva oblake.

Martinčkanje na soncu in občudovanje zelenih hroščev.

Veliki Bokolj, 274 metrov.

Čeprav je bila voda sveža se je Mojca pogumno vrgla noter. Jaz sem samo opazoval.

Tudi ponoči sva se sprehajala po otoku.

Podnevi pa pritiskala pedalke.

Srečala sva tudi nekaj prijateljic.

Drvela po makedamih.

Obiskala stolp za opazovanje.

Se razgledovala naokoli.

In srkala sončno energijo.