Archive za Februar, 2018

Na Vogel z gondolo. Iz Vogla čez Suho na Rodico. Spust v Laški Rovt

Februar 11, 2018 Avtor: admin Kategorija: smučanje

Pod Rodico.


Za soboto sem za za smuko menil z Mirom in Boštjanom. Najprej smo imeli v planu preveriti razmere na Šavniku, a nama Miro v večernih urah sporoči, da se je zmenil z ekipo iz Bohinja in, da gremo na Rodico. Zjutraj sem avto parkiral v Šentvidu na parkirišču pred cerkvijo. Med tem, ko sem čakal, da me pobere Boštjan sem opazoval mladce, ki so odhajali iz bližnjega nočnega kluba. Situacija me je takoj spomnila na tavanja v mladosti, ko nismo vedeli točno kaj naj počnemo s seboj in smo akcijo ter užitke pogosto iskali v nočnih klubih. Ko bi takrat le vedel kje lahko najdem pravo akcijo in užitke. Na srečo je sedaj drugače in z Boštjanom sva že bila na cesti, ki naju je peljala novi akciji naproti. V Bohinjski Beli sva se dobila z Mirom, ki je v letošnji sezoni res priden in ima v “pancarjih” že preko 30 turnih smučarij. Skupaj smo se odpeljali do gostišča Košir kjer se srečamo z Lucijo, Mojco in Andražom. Najprej smo se z gondolo odpeljali na Vogel. Spustili smo se po kratkem smučišču do sedežnice. Žičničarji so se nas usmilili in nas spustili naprej. Na koncu sedežnice smo peš nadaljevali po megli višje po smučišču. Sonce se je poskušalo prebiti skozi meglo. Po nekaj minutah hoje smo odsmučali levo proti Suhi. Sneg je bil suh in takoj se nam je začelo smejati. Preden se spustiš v Suho smo prečili naravnost, rahlo navzgor in kmalu prišli do strmega žleba. Smuči so romale na nahrbtnike in sledil je kratek vzpon po žlebu. Kmalu smo bili spet na smučeh in sledili smo Andražu, ki je s kombinacijo mladiosti in dobre fizične pripravljenosti z lahkoto utiral špuro pred nami. Pokazalo se je tudi sonce in začela se je čudovita igra narave kjer se izmenjujejo sonce, megla, oblaki in sence. Med hojo proti vrhu je začelo tudi precej moćno pihati, a vse je bilo v mejah normale. Na vrhu smo razgledali naokrog. Razgled je bil tokrat malce omejen in še najbolje se je videlo na jug. Kmalu smo se spustili po flanki direktno pod vrhom. Smuka je bila odlična in vriskali smo vse do planine Suha. Tam smo se na soncu še malo posončili in analizirali razmere. Sledil je rodeo v gozdu kjer nas je vse zabaval Boštjan s svojimi akrobatskimi vložki, ki pa so na trenutke že mejili na nesrečo. Na srečo se je po srečanju z bukvijo le malce umiril. Sledil je še spust po cesti vse do Laškega Rovta kjer smo se odžejali in okrepčali. Hvala Bohinjcem za lepo turo. 🙂

Vogel

Gremo peš po smučišču. Smučarjev še ni.

Vzpon po žlebu.

Andraž utira pot.

Nadaljujemo z vzponom.

Plasti 🙂

Prikazalo se je sonce.

Rodica

Pod vrhom.

Pogled na Primorsko stran.

Rodica

Miro na pobočjih

Spust.

Rok Medja

Srečali smo legendo Roka Medjo, ki ima v okoliških hribih za sabo nešteto vzponov.

Še malo telovadbe po gozdu.

Dobrča

Februar 05, 2018 Avtor: admin Kategorija: smučanje

Na vrhu je bilo snega do kolen.

Po nenadni otoplitvi pa je prišla nova pošiljka snega. Torej, kaj drugega kot priložnost za novo smučarsko turo. Ker je bila nevarnost plazov precej visoka sva se z Matjažem odpeljala do Brezja pri Tržiču. Takoj pri avtu sva stopila na smuči in začela z vzponom na Dobrčo. Najprej je bila snega malo, a z višino je snežna odeja naraščala. Drevesa okrog naju so postala popolnoma bela, sonček je kukal izza oblakov in obetal se je čudovit dan. Hitro sva pridobivala višino in kmalu prišla do odcepa za Bistriško planino. Sledil je vzpon skozi smrekov in kasneje lep mešan gozd do Lešanska planine. Pod Lešansko planino sva zavila levo v smeri letne poti. Sneg je bil pravi suhec in že ob vzponu se nama je zdelo, da bo smuka odlična. Ko sva se približevala vrhu sva že slišala nekaj krikov sreče, ki jih sprosti smučar, ki se po naporni hoji spusti z vrha. Na srečo udeležba ni bila preveč številčna in za vse je ostalo dovolj nedotaknjenega terena. Na vrhu sva uživala v čudovitih razgledih in se malo posončila. Sledil je spust med smrekami in res veliko suhega snega. Po krajšem spustu skozi kar malo preveč snega sva prišla na Lešansko planino. Ugotovila sva, da sva malo preveč levo. Nič ne dej, spustila sva se po nedotaknjeni belini in vriskala. Pod planino sva se takoj zedinila, da morava še enkrat natakniti pse in se ponovno povzpeti nad planino. Sledil je spust po desni strani planine in smejalo se nama je do ušes. Po razritju planine pa so sledili še čudoviti zavoji skozi bukov gozd. Po gozdnih zavojih naju je čakal še spust po gozdni cesti in na nekaj ovinkih je bilo potrebno paziti, da se ne zaletiva v pešce ali povoziva kakšnega psa. Prismučala sva vse do avta in za nama je bila kratka, a zato res presenetljivo dobra smuka. Razmere kot sva jih ujela na Dobrči so res redke. Letošnja zima nas je smučarje res lepo obdarila.

Na začetku že lepo belo.

Že v spodnjem delu je bila zimska pravljica.

Proti vrhu pa že čisto belo.

Na vrhu pa še večja zimska pravljica.

Juhuhu čez planino.

Pa še 1x

Uživaški zavoji čez planino.

Špure veselja. 🙂

Pa še čez gozd.

Po cesti je letelo v dolino.