Drvimo po pobočju s suhim snegom in vriskamo.

Prišla je nova pošiljka snega in mraza. Napovedovali so polarni mraz z vetrom. Vsekakor smo morali preizkusiti kako se tak mraz občuti pri turni smuki. Zjutraj sem se odpeljal do Matjaža. Pridružila sta se še Tadej in Lojz. Nabašemo se v Matjažev avto in odpeljemo do Davče. Takoj, ko smo izstopili iz avta smo občutili pravi polarni mraz. Temperatura je kazala -12 stopinj. Na srečo je sijalo sonce in vreme je bilo kot naročeno za smuko. Hitro smo začeli s hojo in Tadej je vključil turbo pogon. Leteli smo čez zasnežene poljane in kmalu smo prečili potok. Tadej je kasneje na srečo malo umiril tempo in v nadaljevanju vzpon poteka malo bolj humano. Med tem, ko se vzpenjamo po “špuri” čez redek gozd že lahko vidimo kako se na grebenu veter poigrava s snegom. Glede na to, da je pošteno mraz že brez vetra, nam je hitro postalo jasno, da bo na grebenu strupen mraz. In res je bilo. V trenutku, ko smo prispeli na greben se je veter začel zaletavati v nas in nadaljevanje do spomenika na vrhu je bilo precej pestro. Na vrhu je strupeno pihalo in bilo je tam nekje -25 stopinj pod ničlo. Obraz mi je zaledenel in brada je postala podobna ledeni sveči. Po hitrem postopku smo spakirali in se zagnali navzdol. Naleteli smo na najboljši možen sneg in spust je potekal v popolni ekstazi. Na žalost pobočje ni ravno dolgo in popolna uživancija se je kmalu končala. Sledila je še bob proga do potoka in rahel vzpon nazaj do zasnežene poljane. Od tam do ceste smo našli še nekaj nedotaknjenega terena in uživali v zavojih. Pri avtu smo navdušeno ugotovili, da je za nami zopet fantastično smučanje, ki nas razvaja to sezono.

Začetek v mrzlem jutru.

Smo že višje med drevesi.

Prihod na greben in mrzel veter.

Koča in v ozadju vrh.

Mraz pritiska pošteno.

In že letimo dol.

Spust po pršiču.

Čudoviti tereni za podpise.

Matjaž, Lojze in Tadej vsi nasmejani.

Prečkanje potoka.

Nazaj pri smrekah.

Še zadnji zavoji po pršiču.

Vse zalito, nič razrito

Blegoš naju je z Matjažem povsem prevzel. V letošnji zimi je imel vse kar si turni smučar želi. Manjka mu le višina. Tokrat sva se odločila, da tudi to nadomestiva z večkratnim obiskom vrha. Za petek je bil napovedan sneg, ki pa naj bi dopoldan prenehal. Tokrat sva se odločila, da se na vrh povzpneva najprej iz Poljanske doline. Zjutraj je gosto snežilo in, ko sva se iz Hrastovelj peljala proti Suši sva zgrešila odcep za vas Čabrače. Znašla sva se v vasi Suša kjer zjutraj ni bilo še nič spluženo. Odlično, sva si rekla in že v vasi sva začela s hojo po cesti. Sneg je naletaval in bilo je kot v dalnji severni deželi kjer je vse pod snegom. Po približno pol ure hoje nama je postalo jasno, da sva zgrešila pot in da se vzpenjava proti Črnemu Kalu. Špure ni bilo in morala sva pošteno garati, da sva prišla na Črni Kal. Na Črnem Kalu sva se povzpela še po gozdni cesti na južno stran Blegoša. Zopet sva bila brez špure in napihan sneg je na določenih delih pošteno otežil hojo. Po čudoviti snežni pokrajini sva prišla na Prvo ravan kjer sva zavila desno proti vrhu. Tudi tukaj je bilo ogromno napihanega snega in potrebno je bilo orati špuro proti vrhu. Lepo ogreta in utrujena sva prispela na vrh kjer je bilo pošteno hladno. Razgledov zaradi oblačnega neba ni bilo. Hitro sva se opremila in odmučala že po znanem pobočju navzdol proti cesti in kasneje proti vasi Potok. Tokrat pa sva imela v letošnji sezoni najboljše možne pogoje. Snega je bilo še več kot nazadnje in smuka je bila res nora. Plula sva po pršiču in ni nama bilo treba skrbeti za nikakršno oviro. Bilo je noro in v Potoku sva bila kot bi mignil. Na cesti sva se malo spočila in okrepčala. Sledil je peš odsek s smučmi na rami. Kmalu sva bila spet na smučeh in že sva sopihala v hrib. Tokrat se nama je zdela pot čez Matevžkovo grapo veliko daljša kot nazadnje. Človek ima v primeru utrujenosti zelo drugačne občutke. Prispela sva do koče kjer sva se nadejala pijače. Pričakala naju je nejevoljna oskrbnica, ki je morala kidati sneg. Poleg kidanja ni dobro prenesla Matjaževega humorja in namesto, da bi nama ponudila kaj pijače se je vedla precej nemogoče. Ni nama bilo v interesu, da bi še naprej poslušala njeno jamranje zato sva potegnila špuro do vrha. Na vrhu zaradi mraza zopet nisva prav dolgo vztrajala. Sledil je spust nazaj na Prvo Ravan, ki pa ni postregel z navdušujočo smuko kot je bilo to na severni strani. Na Prvi ravni sva se malce spustila nato pa zavila levo v gozd. V planu sva imela, da bova odsmučala navzdol in se ščasoma priključila na pot po kateri sva prišla gor. Teoretični načrti in praksa pa se včasih razlikujejo. Najprej sva zašla v zelo gost gozd kjer sva lomastila kot dva gozdarja. Nato pa sva našla zanimivo grapo, ki je vodila direktno navzdol. Na začetku je bila super, a že po nekaj zavojih se je začelo. Naenkrat je bila grapa posuta s padlimi drevesi, skalami in še marsičem drugem. Čakalo naju je precej dela, da sva se prebila iz grape. Po grapi je sledilo še nekaj poganjanja po poti kjer nisva več točno vedela kje sva. Zaradi otoplitve so se začele delati še “cokle” na smučeh in smuka je postala neznosna. Po občutku sva vedela da se morava spustiti še direktno dol. Zavila sva s poti in sledil je zadnji odsek gozdarjenja po gozdu. Ob potoku sva le prispela do prvih hiš. Sledil je še kratek spust po travnikih in bila sva v dolini. Hmm, kje pa sva točno. Kje je najin avto? Okolica je bila povsem drugačna kot zjutraj, ko je bilo vse v snegu. Na srečo je Matjaž ulovil lokalnega šoferja, ki ga je odpeljal višje do avta. Med tem, ko sem ga čakal sem razmišljal ali bi se šel odžejat kar v potok ob cesti. Bil sem namreč res pošteno žejen. Matjaž je bil hito pri meni in že sva letela proti trgovini v Hrastovljah. V trgovini sva malce zmanjšala zaloge pijače. Za nama je bilo sedem ur in pol hoje ter smučanja in 1975 metrov vzpona. Ja nič, zvečer sem padel v posteljo. 🙂

Hitrostna omejitev. Na smučeh že kar v vasi. Foto: Matjaž

Sneži in vse je pod snegom

Iz Črnega Kala šibava na Prvo ravan

Med smrekami

Švicava.

Še malo pa bova na vrhu.

Juhuhu!!!!!

Spust po nedotaknjenem terenu.

Po gozdu kjer je vse pod snegom.

Matjaž zalaga.

Sedaj pa spet gor po Matevžkovi grapi.

Mački na Blegošu.

Snega je bilo res veliko.

Prši, prši.. Foto:Matjaž

In dol po grapi v zgornjem delu kjer še ni padlega drevja.

Vesela sva, da je konec grape in padlega drevja.

Nazaj v Suši. Pošteno dehidrirana.

Spust med redkimi smrekami z vrha Blegoša.

Zima je pritisnila še huje in nizke temperature so ohranile novi suh sneg. Z Matjažem se ponovno odločiva za eno hitro na Blegoš. Tokrat se odpeljeva do vasi Potok in še malo naprej do začetka markirane poti, ki pelje po Matevžkovi grapi. Tik pred majhnim parkiriščem mi zlizane zimske gume odpovejo poslušnost. Matjaž se preobuje v pancarje in malce pomaga avtu, da narediva še deset metrov do parkirišča. Začneva s hojo v suhem mrazu in takoj naju navduši popolna tišina v gozdu in nore snežne razmere. Hitro se povzpneva po grapi in zavijeva rahlo levo v klanec, ki naju čez čudovit gozd pripelje do koče. Pri koči se za hip ustaviva in pozdraviva mačke. Nadaljujeva do vrha kjer zopet piha. Pripraviva se za spust in še preden se spustiva se nama že smeji. Že veva, da naju čaka nora smuka. Spustiva se do vasi Potok in uživava v zimski pravljici, ki je letos res čudovita. Sneg tisti prvai suhec, ki je pokril vse štore, veje, kupe in omogoča nemoteno smuko vse do vasi. Iz vasi naju čaka še 10 minut hoje po cesti navzgor do avta. Med vožnjo domov se dogovoriva, da čez nekaj dni ponoviva vajo. Le, da imava tokrat v planu napad na Blegoš z obeh strani. 🙂

Vzpon na Blegoš po Matevžkovi grapi je čudovit.

Pri koči pa se ni dalo gugati na gugalnicah 😉

Spust. Juhuhu.

Postaja malce bolj gosto.

Kmalu sva spet na bolj redkem terenu.

Noriva med kuclji.