Sneg se je le malce umiril in spet je napočil čas za kakšno daljšo turco. Z Matjažem sva se dobila v Kranju in se med potjo odločila, da se zapeljeva na avstrijsko stran. Najprej sva planirala vzpon iz Bodentala, nato pa sva se odločila rajši za vzpon na Vajnež iz Bärentala ali Medvedjega dola. Škoda ker je od medvedov tam ostalo samo še ime. Vse ostalo so postrelili in pojedli. Zapeljala sva se čez Ljubelj na avstrijsko stran in se kasneje usmerila levo. Dolina je dolga nekaj kilometrov in zdelo se je, da ne bo pretirano obiskana. No, ko sva prispela na majhno parkirišče je tam že bilo nekaj ljudi. Pot je precej priljubljena, saj pelje tudi do Celovške koče. Midva sva začela hitro in se po nekaj kilometrih usmerila desno na strmo pobočje. Na pobočju je začelo lepo pihati in potrebno se je bilo zaščititi pred vetrom. Na rahli izravnavi sva zagledala Vajnež na desni in ugotovila sva, da sva se povzpela preveč naravnost. Pa greva navzgor na greben med Stolom in Vajnežem sva si rekla. Na grebenu pa lahko nadaljujeva desno proti Vajnežu. Pobočje je sicer izgledalo mamljivo, a podlaga nama ni bila niti malo všeč. Matjaž se odloči, da narediva snežni prerez in preizkusiva sneg. Test pokaže zelo nestabilno zgornjo plast, ki je posledica zadnjih padavin. Odločiva se, da tukaj ne bova izzivala sreče in prečiva pobočje rahlo levo navzdol. Tam se priključiva pravi “špuri”, ki jo je pred nama naredila skupina avstrijskih smučarjev. Hitro napredujeva proti vrhu in kmalu sva v žlebu. Zadnji strmejši del sva morala sneti smuči in nadaljevati peš. Ob prihodu na greben naju je obsijalo sonce in pozdravil veter. Sledilo je še nekj sto metrov vzpona desno proti vrhu Vajneža. Odpirali so se čudoviti razgledi na zamegljene doline in hitro sva bila na vrhu. Čeprav so bili razgledi lepi pa je veter poskrbel za hiter odhod nazaj. Na začetku žleba je bilo malo strmo in trdo, a kasneje je bila smuka odlična. Strma in trda podlaga je poskrbela za uživaške zavoje. Nižje na pobočju pa se je že naredila rahla skorja, ki je ovirala smučanje in posledično utrudila noge. Še nižje nad cesto pa sva naletela na suhi sneg v katerem sva uživaško privijugala do ceste. Sledil je še spust po cesti in že sva bila pri avtu. Ob povratku sva lahko videla koliko avtomobilov se je nabralo še na spodnjih parkiriščih. Midva sva se zadovoljna in nasmejana vrnila nazaj čez Karavanke in se odpeljala domov.

Zima kar ni hotela popustiti in razmere so bile iz dneva v dan boljše. Z Matjažem sva se zmenila za eno kratko jutranjo. Iz Škofje Loke sva se odpeljala do vasi Potok na severni strani Blegoša. Zasnežena cesta, ki vozi do vasi nama je takoj ponudila nekaj čudovitih razgledov na zasneženo pokrajino in videlo se je , da so razmere odlične. Ravno prav mraz in suh sneg. Parkirala sva v vasi in se takoj mimo hiš zagnala v bližnje bregove. “Špura” ni bila čisto sveža, a dovolj, da je bilo napredovanje lažje. Matjaž je priklopil v visoko prestavo in kot blisk sva se povzpela po gozdu do koče. Ves čas je bil sneg suh in bilo ga je dovolj, da sva se res veselila smuke v dolino. Pred vzponom na vrh sva srečala še tri druge smučarje, ki pa so se povzpeli po Matjažkovi grapi. Sledil je še vzpon na vrh kjer pa je kar lepo pihalo. Hitro sva se pripravila in odsmučala po severni strani nazaj do vasi Potok. Smuka je bila odlična in bila sva popolnoma navdušena. Vse do vasi sva vriskala in nemoteno divjala med drevesi in štori, ki pa so bili vsi lepo pokriti s snegom. Hitro sva bila pri avtu kjer sva ugotovila, da sva ulovila odlične razmere, ki jih na Blegošu res ni bilo dolgo časa. Takoj sva se strinjala, da bo v tej zimi potrebno še kdaj na Blegoš. V kolikor bodo razmere to seveda dopuščale.

Nadaljevala se je mrzla zima in padlo je še nekaj dodatnega snega. Z Mirom sva se že nakaj časa poskušala ujeti in končno se dogovoriva za torek, ko imava oba čas za eno kratko, a sladko turco. Predlagam Dobrčo, ki ji v tej sezoni z obilico snega res nič ne manjka. Miro se je malo obotavljal ker nekako ni verjel, da je Dobrča pravi cilj. Na koncu vsekakor spremeni mnenje. Dobiva se v Brezju pri Tržiču in takoj pri avtu začneva s hojo po cesti. Snega je še več kot nazadnje, ko sva tu hodila z Matjažem. Hitro sva na Bistriški planini kjer uživava v razgledih na svetleče kristale v suhem snegu, ki jih obsije sonce. Nadaljujeva proti vrhu in kmalu sva na Lešanski planini. Tokrat je “špura” že narejena čez planino in na vrhu sva bila kot bi mignil. Na vrhu sva imela tokrat čudovite razglede na vse strani. Miro je lahko celo opazoval mesto rdečega prahu v zimski preobleki. Po razgledih se spustiva desno po grebenu in se spustiva na cesto nad Lešansko planino. Po Lešanski planini zaorjeva v suhi sneg in vriskava od zadovoljstva. Sledi še prijetno vijuganje po snegu med bukovim in smrekovim gozdom. Kmalu sva na cesti kjer naju čaka še hitrostni spust do avta. Avto na srečo že obsije sonce in ob debati in pivu uživava dokler ni čas za odhod. Zopet sva razmigala telo, razveselila dušo in se skratka imela fino. 🙂