Dobrča, drugič
Miro vijuga na Lešanski planini.
Nadaljevala se je mrzla zima in padlo je še nekaj dodatnega snega. Z Mirom sva se že nakaj časa poskušala ujeti in končno se dogovoriva za torek, ko imava oba čas za eno kratko, a sladko turco. Predlagam Dobrčo, ki ji v tej sezoni z obilico snega res nič ne manjka. Miro se je malo obotavljal ker nekako ni verjel, da je Dobrča pravi cilj. Na koncu vsekakor spremeni mnenje. Dobiva se v Brezju pri Tržiču in takoj pri avtu začneva s hojo po cesti. Snega je še več kot nazadnje, ko sva tu hodila z Matjažem. Hitro sva na Bistriški planini kjer uživava v razgledih na svetleče kristale v suhem snegu, ki jih obsije sonce. Nadaljujeva proti vrhu in kmalu sva na Lešanski planini. Tokrat je “špura” že narejena čez planino in na vrhu sva bila kot bi mignil. Na vrhu sva imela tokrat čudovite razglede na vse strani. Miro je lahko celo opazoval mesto rdečega prahu v zimski preobleki. Po razgledih se spustiva desno po grebenu in se spustiva na cesto nad Lešansko planino. Po Lešanski planini zaorjeva v suhi sneg in vriskava od zadovoljstva. Sledi še prijetno vijuganje po snegu med bukovim in smrekovim gozdom. Kmalu sva na cesti kjer naju čaka še hitrostni spust do avta. Avto na srečo že obsije sonce in ob debati in pivu uživava dokler ni čas za odhod. Zopet sva razmigala telo, razveselila dušo in se skratka imela fino. 🙂
Na Bistriški planini je bilo čudovito zimsko vzdušje.
Na Lešanski prav tako.
Proti vrhu pa čudovita igra narave.
Še malo pa sva.
Miro ga prši v dolino.
Uživancija na sončku. .Juhuhu.
