Proti koncu ture pozirava z Lisco v ozadju.

V soboto sem drvel z gorskim kolesom. Nedelja pa je bila rezervirana za bolj umirjeno varianto. Da pa ne bi bilo vse skupaj preveč umirjeno, sva se z Mojco zapeljala do Radeč kjer sva se pognala v strmino tik nad železniško postajo. Že na Google Earth sem videl, da bo začetni vzpon precej strm. Nisem pa pričakoval, da bo klanec kar 24 procentni. In niti ne kratek. Preden sva prispela v vas Čelovnik sva se pošteno namučila. Strmina je res brutalna. Na srečo je asfalt, ki malce olajša vzpon. V vasi Čelovnik se je cesta končno zravnala in v rahlem spustu sva se spustila do zaselka kmetij. Od tam pa se je ponovno začel vzpon, a tokrat po makadamu, ki je bil mestoma precej razrit zaradi ogromnih traktorskih gum. V tišini sva se vzpenjala mimo travnika kjer sem opazil divjega zajca. Že dolgo ga nisem videl v živo. Skakljal je po travniku, in ko me je zaslišal, jo je ucvrl v gozd. Čakalo naju je še nekaj vzpona nato pa se je začel kratek spust. Med spustom sva na cesti presenetila podlasico, ki je kar nekaj časa bežala pred nama. Kasneje sva zgrešila odcep makadama, ki bi naju pripeljal do cerkvice Svetega Lovrenca. Odcep sva posledično zgrešila ker sem doma pozabil pripomoček s katerim Garmina namestiš na krmilo. Tako sem ga imel v zadnjem žepu in sem občasno preverjal ali sva na pravi poti. Bil sem prepozen in spustila sva se preveč v dolino. Kmalu sva ugotovila zmoto, a se nama ni dalo vračati nazaj. Spustila sva se do Loke pri Zidanem mostu ter nadaljevala levo proti Bregu. V Bregu sva se ponovno začenjala vzpenjati na Lisco. Vzpon je res fantastičen. Strmina je prava, ne preveč ubijalska, obkrožena z gozdom, cvetlicami in res se mi je zdelo, da sva bila na vrhu precej hitro. Na vrhu sva se usedla za mizo in se ob pogledu na Savo v dolini pošteno odžejala. Pozna se, da je že precej topleje in na bližajočih turcah se je potrebno navaditi več piti. Glede na to, da je bila sončna nedelja in do vrha pripelje asfaltna cesta sem pričakoval več ljudi. Tako pa ni bilo sile. Opazila pa sva, da veliko ljudi na vrh pride s hladilnimi torbami v katerih imajo jedačo in pijačo ter se potem namesti na bližnje travnike. Moram pripomniti, da bi za večino bila bolj primerna vožnja s kolesom. A to je že druga tema o kateri pa bo v prihodnosti vsekakor še veliko debate. Ali pa tudi ne. Ljudi vsekakor bolj zanimajo vsebine lahkotnejše narave kot so njihove najljubše oddaje, filmi, športne igre in vsa ostala tv produkcija. Temu dodamo še politične teme in že imamo tematiko, ki lahko zapolni naš vsakdan. Naju je čakal spust v dolino. Nekaj kilometrov sva se spustila po cesti kjer sva se tudi povzpela. Nad vasjo Razbor pa sva zavila levo in se strmo spustila na cesto, ki povezuje Sevnico in Šentjur. Zavila sva desno proti Sevnici in sledilo je nekaj kilometrov rahlega spusta do Sevnice. V Sevnici sva zavila desno, prečila Savo in se po levem bregu usmerila nazaj proti Radečam. Presenetila naju je kolesarska steza, ki pelje vse do Radeč. Do Radeč sva tako uživala v mirni vožnji ob Savi in ni mama bilo potrebno paziti na promet. V Radečah sva odšla na pivo in zaključila najino turo. Nabralo se je 54 kilometrov in 1.700 metrov vzpona. Posavsko hribovje se je ponovno izkazalo za odlično kolesarsko destinacijo saj ponuja veliko klancev in malo turistov 🙂

Začetek vzpona. 24 % naklonina.

Tukaj je samo še 21 % klanec.

Vse je zeleno.

Travniki so polni rožic.

Začenjava z vzponom na Lisco. Položili so nama nov asfalt.

Še malo pa sva na vrhu.

Počitek.

Pogled izpred koče na Savo.

Začenjava s spustom.

Tudi tukaj srečava 24% oznako.

Ob pritiskanju pedal se odpirajo pogledi na okoliške vasice.

Res je zeleno.

Sva že pri Savi.

JUHUHU, kolesrska steza.

Kolesariva pod gladino Save.

Pogled na Lisco v ozadju.

Mimo žitnih polj.

In spet čez Savo.

Začenjam s spustom.

V soboto sem si zaželel malo kolesarskega adrenalina. Odločil sem se, da poizkusim najti kolesarsko singlco Krim 2.0. Z avtom sem se odpeljal proti Iški in parkiral na parkirišču kjer cesta zavije desno na Krim. Od tam sem po cesti odbrcal na vrh Krima. Na vrhu je bilo prijetno hladno, pihljal je rahel vetrič in pred kočo sem kar nekaj časa sedel. Po premoru sem odbrzel nazaj dol po cesti in poiskal začetek singlce. Zaradi vznemirjenja sem pozabil obleči ščitnike in se kar brez spustil v dolino. Kmalu sem ugotovil, da je zadeva precej zahtevna saj je strmina precejšnja. Na poti je tudi kar nekaj skokov, ki zahtevajo že malo bolj izkušenega kolesarja v spustu. Sam sem še bolj začetnik in nekaj skokov sem kar lepo obvozil oziroma prehodil. Poleg tega, da nimam še pravih izkušenj sem bil tudi sam. Razmišljal sem, da bi ob morebitnem padcu trajalo precej časa, da bi me v teh koncih kdo našel. Spust je tako potekal malo bolj rezervirano, a kljub vsemu precej divje. Vsaj zame. Na koncu v Iški se mi je smejalo do ušes in bilo je res fino. Sledila je še osvežitev v reki Iški in odbrcal sem nazaj do avta.

Pritiskam pedalke na vrh.

Počitek na vrhu.

Tihožitje.

Spust na položnejšem delu.

Osvežitev v Iški.

Še malo pa sem nazaj.

Letim mimo kamere, ki ne uspe tako hitro reagirati 😉

Danes sem zopet odkolesaril na Janče. Tokrat sem poskusil po kolovozu ob potoku Gostinca. Za ogrevanje sem najprej pristiskal pedalke do Podgrada, še kakšna dva kilopmetra naprej pa se makadam odcepi desno pod železnico. Najprej je makadam še v dobrem stanju, počasi pa prehaja v bolj grobo izvedbo, ki pa po prostoru za piknike vse bolj izgublja podobo makadama. Dolina oziroma soteska je čudovita saj jo obdaja lep gozd in res je užitek kolesariti v takem okolju. Po tem, ko sem dvakrat prečil potok pa se je makadam spremenil v gozdno pot, ki pa je pošteno zagrizla v hrib. Postalo je res strmo in moral sem pošteno pritiskati. Na dveh mestih je kombinacija strmine in razrite poti poskrbela za sestop s kolesa. Malo sem porinil v klanec in že sem brcal naprej. Po stmem vzponu se je le malo zravnalo in kmalu sem prišel na Vnajnarje od koder sem se povzpel proti Gabrju. Preden se začne asfaltna cesta sem odvil levo proti taborniški koči Breza. Pred Brezo sem zavil desno in se zopet spopadel s zelo strmo od gozdnih strojev razrito potjo, ki pa se je na srečo kmalu spremenila v bolj normalno gozdno pot. Prikolesaril sem na asfaltno cesto in sledil je še vzpon na vrh Janč. V daljavi je začelo grmeti in nad mano se je popolnoma pooblačilo. Ko je že kazalo, da me bo opralo pa se je vsulo samo nekaj kapelj in potem je bil mir. Sledil je pust in že sem letel v dolino. Pri polnovzmetenm kolesu je to res užitek. Seveda pa hitrost hitro naraste in potrebno je paziti. Tudi meni se je zgodil prvi padec, ki pa na srečo ni pustil posledic. Nekako sem se zapletel v globok od vode izdobljen kanal in sprednje kolo mi je rahlo zasukalo. Poletel sem čez balanco in z ramo zadel v zemljo. Na srečo je bilo to že v fazi zaviranja in ni me preveč daleč in močno izstrelilo. Vseeno pa mi je dalo malo misliti. Omisliti si moram ščitnike sem razmišljal medtem, ko sem drvel nazaj k potoku Gostinca. Sledil je še povratek domov in ekspresno pranje kolesa. Vsekakor zanima turca, ki jo lahko odbrcam od doma.

Ob potoku malo prisluhnem zvoku gozda.

Stompi počiva.

Tik pod vrhom pa mi je grozila nevihta.