Mojca na vrhu.

Deževno soboto sva izkoristila za druženje s sorodniki in počitek. Danes pa je bilo napovedano lepše vreme. Kaj drugega bi lahko počela kot odkolesarila malo naokoli. Odločila sva se, da se odpeljeva na Zasavsko sveto goro. Pred leti sva se že povzpela na vrh iz smeri Vidrge. Danes pa sva se odločila, da preveriva kakšen je vzpon iz vasi Mošenik ob reki Savi. Ker sva zadnje čase že veliko prekolesarila sva se odločila, da se bova kar pošteno vzpenjala. Tako sva se najprej povzpela na Pečarja od koder sva se spustila v Besnico. Skozi dolino Besnice sva se povzpela na Trebeljevo. Od tam sva se spustila proti Štangarskim Poljanam. Med čudovitim spustom sem srečal prijatelja Robija iz mladosti. Na hitro sva izmenjala nekaj besed in se dogovorila za kakšno skupno kolesarjenje v bližnji prihodnosti. V dolini je močno pihalo in do Litije sva imela kar pošten veter v prsa. V Litiji sva prečila most čez Savo in se po desni strani odpeljala do vasi Mošenik. V Mošeniku pa se je začel vzpon, ki naju je popolnoma navdušil. Vzpenjala sva se po strmi cesti, ki je skoraj brez prometa. Povsod naokoli je bil gozd in drugo zelenje in res se je bilo prijetno vzpenjati. Kmalu sva pribrcala na cesto kjer sva zavila levo v smeri Rovišča. Po nekaj deset metrih pa sva zavila desno v gozd. Začel se je strm vzpon proti vasi Golče. Zdi se mi, da že dolgo nisem kolesaril v tako strm in hkrati dolg klanec. Na trenutke se je zdelo, da se kar ne bo končal. Na srečo ni bilo preveč vroče za kar je poskrbel severni veter, ki je lepo hladil ozračje. Končno sva prisopihala v Golče in, ko sva že mislila, da je s strmim klancem konec sva se morala kar še nekaj časa vzpenjati. Strmina je popustila, ko sva prispela na vzhodno stran Roviškovca. Še kakšen kilometer in sledil je zadnji strm, a kratek vzpon na Zasavsko sveto goro. Na vrhu je kar močno pihalo zato se nisva dolgo zadrževala. Spustila sva se do doma in si privoščila radler. Zaradi vročine in vetra sva bila pošteno žejna. Po premoru sva se spustila do vasi Vidrga in nadaljevala v smeri Moravč. V Kandršah pa sva zopet zavila levo in se povzpela do geometričnega centra Slovenije, vasi Slivna. Iz Slivne sva nadaljevala pot proti Križevski vasi. Ves čas sva vozila čez vasi gor in dol. Vzponi in spusti se kar niso hoteli zaključiti. Iz Križevske vasi pa sva se le začela spuščati proti Dolskemu. Vsi vzponi so naju močno zažejali in v Dolskem sva se ustavila v Afroditi ter spila veliki kozarec vode in brezalkoholno pivo. Lepo napojena sva brez težav odbrcala še do Polja. Garmin nama je na koncu naštel 86 kilolmetrov in 2200 metrov vzpona. Vse bolj sva navdušena nad Posavskim hribovjem kjer ni gneče in gostega prometa, klanci pa so tisti pravi, strmi in obdani z zelenjem. 🙂

Zapuščava Ljubljano in se vzpenjava na Pečarja.

Klanci niso od muh.

Veter nama piha direktno v prsa zato se Mojca poskuša spremeniti v raketo.

Na zidu so meritve, ki označujejo kdaj je Sava bila najvišja. Dosedanji rekord je dne 02.11.1990, ko je voda prišla skoraj do vrha nadvoza.

Čudovit vzpon. Obdaju naju mir, zelenje in tišina.

Zelenje vsepovsod.

Vas Golče z ekstremno strmim vzponom.

Na vrhu

Vzpon proti Slivni.

Makadam skozi kamnolom.

Še malo pa bova v Križevski vasi.

Zasluženo brezalkoholno pivo in voda.

Zalagava ovinke na spustu s Turjaka

V nedeljo sva imela noge rahlo utrujene od sobotne ture. Sonce pa naju je spet vabilo ven na kolo. Dopoldan je kazalo lepo in po poznem zajtrku sva zajahala vranca ter šibala proti Pancam. Za cilj sva si izbrala Turjak, ki sva ga zadnje čase malo zanemarila. V Sadinji vasi sva srečala rumenega ferarija, ki je čez vas šibal najmanj 120 kilometrov na uro. Takih poblaznelih šoferjev je zadnje čase na cestah res veliko . Srečala pa sva tudi rekordno število kolesarjev. Ne vem, če sem jih kdaj videl toliko v teh koncih. Na Pancah sva se spustila proti Mali stari Vasi in nadaljevala do Grosupelj. V Grosupljah se je pooblačilo in zadišalo je po dežju. Nadaljevala sva v smeri Turjaka in nekje pri Velikih Lipljanih se je ulilo. Najprej sva malo čakala pod drevesom. Ob prvem premoru sva nadaljevala in malce bolj pritisnila pedalke. Hitro sva bila v Gradežu kjer pa se je še bolj močno ulilo. Na srečo je sledil kratek spust in že sva bila na Turjaku. Hitro sva se spakirala v Roziko in opazovala kako se je zunaj razbesnela prava nevihta. Čez kakšne pol ure sva lahko odkolesarila nazaj proti domu. Posijalo je sonce in spust s Turjaka je potekal po popolnoma zaliti cesti čeprav je sijalo sonce. Ko sva se bližala Smrjenem pa se je zopet pooblačilo in začelo rahlo rositi. Nadaljevala sva z vožnjo proti Pijavi Gorici kjer sva se priključila na zelo prometno cesto Ljubljana-Kočevje. Na srečo samo za nekaj kilometrov. Na Škofljici sva že lahko kolesarila po svojem kolesarskem pasu. Na Lavrici sva zavila desno v hrib in se povzpela na Orle. Vzpon je pošteno strm in zopet sva se lepo ogrela. Sledil je spust v Sostro in nekje v Vevčah se je spet lepo ulilo. V Polje sva prikolesarila rahlo mokra a za nama je bila spet lepa turca. Nabralo se je 64 km in 960 metrov vzpona. Za nedeljo bo kar v redu 🙂

Levo lahko vidimo v mojih osnovnošolskih časih osnovno šolo Edvarda Kardelja, sedanjo OŠ Polje.

Vzpon na Pance.

Spust s Panc.

Vzpon na Gradež kjer naju že lovi nevihta.

Pogled iz Rozike na nevihto zunaj. Ob pirčku in krušni peči nama ni bilo hudega.

Spust s Turjaka pa je potekal po lepo zaliti cesti.

A kmalu je posijalo sonce.

Spust.

Prihod na Orle.

Na planinskem domu Ušte-Žerenk sva spila en radler in malo predahnila.

Komaj sem čakal vikend. Napovedovalo se je nestabilno vreme a vseeno je kazalo, da bo med dežjem mogoče ujeti tudi sončna obdobja. V soboto sva res komaj čakala, da odkolesariva nekam v zeleno. Avto je zadnje čase popolnoma pri miru kajti najraje odkolesariva kar od doma. Tokrat sva se zopet napotila proti vzhodu. Najprej sva čez Zalog odkolesarila do Jevnice. V Jevnici sva prečila Savo in se iz Senožeti začela vzpenjati proti Veliki vasi. Sonce je močno pripekalo in v gozdu je bilo res soparno. V Veliki vasi sva nadaljevala desno proti vasi Hrib nad Ribčami. Vzpon je postajal vse bolj strm. Kmalu sva prišla do ceste in križišča. Tabla za planinski dom Ušte naju je usmerila levo. Opa, takoj sva naletela na šestnajst procentni klanec, ki nama je še dodatno ogrel noge. Na koncu klanca, ki ni bil dolg sva na križišču naletela na tablo, ki je usmerjala levo na Svetega Miklavža. Na svetem Miklavžu sva bila že velikokrat peš. S kolesom pač ne. To je bil nemudoma razlog za odločitev, da se povzpneva do cerkvice. Le-ta pa se nahaja povsem na vrhu hriba in kar lepo sva morala pritiskati, da sva prikolesarila tik do cerkve. Malo sva se razgledala in ugotovila, da marsikje tudi malo dežuje. Nemogoče pa je bilo ugotoviti iz katere smeri se bo pojavila nevihta. Spustila sva se nazaj do križišča in tokrat nadaljevala naravnost proti planinskemu domu Ušte – Žerenk. Skozi zelen gozd sva se še malo povzpela in kmalu sva bila pri domu. Natakarica je ravno čistila teraso in morala sva se usesti pred vhod. Zvrnila sva radler in se malo odpočila. Ugotovila sva, da do danes še nisva slišala za ta planinski dom. Ndaljevala sva z vzponom po makadamu skozi gozd, ki pa je postajal vse bolj strm. Vseeno ne prestrm. Pripeljala sva se do vasi Štance Laze. Gre za mini zaselek dveh ali treh hiš, ki pa so locirane tik nad ogromnim kamnolomom, ki ga lahko vidite iz ceste Ljubljana-Litija. Iz kamnoloma se spušča tudi tovorna žičnica v Kresnice. V vasi sva dosegla najvišjo višino ture, 790 metrov. Iz vasi sva se po makadamu spustila proti Vačam. Po nekaj sto metrih sva prišla do čudovite cerkvice Sveti Florjan. Odprli so se čudoviti razgledi na sever proti Kamniško-Savinjskim Alpam. Na žalost pa so bili najvišji vršaci v oblakih. Pri cerkvici sva zopet malo počivala. Nadaljevala sva z vožnjo po hribčkih in prikolesarila v Vače. V Vačah sva zavila levo proti vasi Potok pri Vačah. Do Save sva se želela spustiti po soteski, ki sva jo prevozila že enkrat v preteklosti, ko sva se spuščala iz Zasavske Svete gore. Gre za makadam v popolnoma neposeljeni soteski polni zelenja. Kmalu sva bila tam in sledil je spust do vasi Sava. Iz Save sva odkolesarila desno proti Litiji. V Litiji sva si privoščila kavico in nedaleč stran zagledala predsednika evropske nogometne zveze. Ravno se je usedel v avto in s šoferjem sta odbrzela s parkirišča. Odgovor na to, kaj je predsednik evropske nogometne zveze počel v Litiji se je pojavil kasneje. Midva kot predsednik in predsednica države DURIDO imava več časa kot predsednik UEFE in lahko sva v miru spila kavico ter se še malo razgledala naokoli. Pot sva nadaljevala proti Šmartnem ob Litiji. Zavila sva v smeri Besnica in se peljala mimo pokopališča. Tam pa sva naletela na ogromno množico ljudi, ki so prišli na pogreb. Bilo jih je res veliko. Kasneje sva prebrala, da je umrl nogometaš dvoranskega nogometa, ki je bil hkrati tudi slovenski reprezentant. Pogreb je bil verjetno razlog, da je prišel tudi predsednik UEFE. Misterij je bil rešen. Po prijetnem soncu sva nekaj časa kolesarila po ravnem, kmalu pa nadaljevala z vzponom in se povzpela do vasi Trebeljevo. Od tam pa sva po dolini potoka Besnica letela nazaj v Zalog in čez Zadobrovo v Polje. Kljub temu, da sva v teh koncih prekolesarila ogromno terena nama je vseeno spet uspelo odkriti nekaj novih vzponov, spustov, lepih lokacij, ptičkov, dreves, rožic in drugih zanimivosti zaradi katerih rada kolesariva. Prekolesarila sva 85 kilometrov in se povzpela za 1800 metrov.

V Podgradu sva morala prehiteti tovornjak z balami.

Vzpon iz Senožeti proti Veliki vasi ni strm ampak bilo pa je res soparno.

Mojca se je skoraj zapletla v žice električne napeljave. 😉

Tukaj pa je postajalo bolj strmo. Še malo pa bo 16 procentni klanec. Bližava se Katariji.

Na koncu klanca. No, ne čisto kajti za tem klancem je še en klanec.

Vzpon proti Miklavžu.

Tukaj pa je potrebno pošteno pritisniti.

Še malo pa bo. Strmina je huda a ne dolga.

Na vrhu pa zaslužen počitek.

Pogled na Savo v dolini.

Vzpon proti najvišji točki v vasi Štance Laze.

Travniki cvetijo.

Ob cerkvici Sveti Florjan so se odprli čudoviti pogledi proti Kamniško-Savinjskim Alpam.

Res je bilo lepo in zeleno.

Pogled na Limbarsko goro.

V Vačah sva naletela na ostanke tiskarne Slovenija.

Pri Litiji sva morala počakati vlak.

Sava ni pretirano narasla.

Zavijava desno proti Besnici.