Iz Ljubljane na Zasavsko goro in nazaj.

Marec 29, 2015 Avtor: admin Kategorija: kolesarjenje

Na vrhu Zasavske gore.

Že med tednom sem šel v izvidnico in se s črnim vrancem odpeljal do Moravč in prečesal malo okoliške griče. Povzpel sem se na Vače in se skozi Kresnice ter Jevnico vrnil domov. Danes pa sva z Mojco izbrala podobno smer. Cilj je bil tokrat malo dlje na vrhu Zasavske gore. V lepem sončnem vremenu sva odkolesarila iz Polja. Takoj naju je pozdravil svež severni veter, ki naju je spremljal vse do vrha Zasavske gore. Najprej sva se morala po kar prometnih cestah pripeljeti do Moravč. Veliko ljudi je na ta lep in sončen dan izkoristilo za sprehod svojih avtomobilov. Še najraje v bližnje gostilne, ki so kar pokale po šivih. Midva sva se jim izognila in nadaljevala pot proti najinem cilju. Ob potoku z zelo zanimivim imenom Drtijščica sva najprej prispela v Kandrše in nato v Vidrgo. Tu pa sva zavila desno in se začenjala vzpenjati proti vrhu Zasavske gore. Vzpon je bil sicer strm, a ne preveč dolg, in kmalu sva stala na vrhu ob cerkvici. Odprl se nama je čudovit pogled na Kamniško-Savinjske Alpe, Čemšeniško planino in ostale vzpetine in doline. Spustila sva se do koče in se na sončku okrepčala z radlerjem in mufinom, ki sta jih spekla Ivo in Tatjana Hribar iz Vidrge. Mojca jih je zjutraj kupila na trgu, potem pa sta se mufina s kolesom vrnila nazaj v Vidrgo. Kot vse ekološke dobrote iz Pecivo Hribar sta bila tudi mufina odlična. Hitro sta nama povrnila moči. Bilo pa je kar sveže, in ker nisva imela dodatnih oblačil, sva morala kmalu nazaj v dolino. Spustila sva se na južno stran. Spust je najprej potekal po soncu, kasneje pa sva zavila v ozko dolino ob Savskem potoku. Dolina je v senci in kmalu sem začel šklepetati z zobmi. Hitro sva prispela v Savo in zavila desno proti Litiji. Na srečo je nadaljevanje potekalo po soncu. Sledila je še poznana trasa ob levi strani Save iz Litije do Polja. Za nama je bil lep krog, ki znaša približno 90 km in 1000 metrov vzpona.

Ko sije sonček je res prijetno kolesariti.

Že sva pri potoku z nenavadnim imenom Drtijščica.

Tukaj pa se začne vzpon.

Mojca pritiska v klanec.

Sva že tik pod vrhom. Pogled na cerkev.

Na vrhu je res lep pogled na Kamniško-Savinjske Alpe, ki jih je ravno prejšnji dan zasnežilo.

Spustila sva se še do planinskega doma.

Del poti nazaj naju je spremljal tudi tovorni vlak.

Ogledala sva si tudi naraslo Savo.

Komentiraj