V iskanju zverinic s kolesom po Reziji in okolici

Danes sva z Marjanom prevozila čudovit krog, ki se začne v vasi Žaga na Bovškem in pelje čez tri prelaze. Štartala sva ob sedmih iz Ljubljane in se po mukotrpni vožnji izkrcala v okolici Žage. Takoj sva zajahala vrance in že sva šibala v klanec proti Učji/Uccea. Cesta je najprej precej široka in omogoča brezkrbno vožnjo tudi avtomobilom. Na odcepu v vasi pa sva zavila navzgor proti prelazu Krnica. Cesta se je precej zožala in posledično se je zmanjšal tudi promet z avtomobili in motorji. Na tej cesti kraljujemo kolesarji in res je lepo voziti med zelenimi gozdovi s pogledom na gore v okolici. Kmalu sva pribrcala na sedlo Krnica kjer sva malo odpočila oči na lepi planini s hišicami in zelenjem. Na srečo ni bilo krav. Lepo je dišalo po rožicah in drugem gorskem rastlinju. Sledil je spust v dolino kjer pa je potrebno pošteno zavirati. Naklonina je velika in ovinki precej ostri. Poleg tega pa je asfalt rahlo načet in onemogoča sproščeno vožno čez ovinke. Na srečo pa ni prometa in v trenutku sva bila nekaj sto metrov nižje. Sledil je prijeten spust po dolini kjer je zanimivo opazovati krajevna imena, ki so poleg Italijanskega jezika napisana tudi v Rezijščini. Sonce je vse bolj pripekalo, na srečo pa je na poti dovolj pip z vodo, ki teče iz okoliških gora. Kmalu sva prispela v kraj Resiutta kjer sva se takoj priključila na kolesarsko stezo, ki naju je popeljala do Chiusaforte. Na kolesarskem postajališču sva napolnila bidone, kajti čakal naju je vzpon na Sella Nevea / Nevejski preval. Ta del poti sem prevozil že pred tremi leti, ko sva se z Mojco vračala s Portugalske. Takrat sva bila polno optežena s torbami, a za nama je bilo 71 dni kolesarjenja. Z lahkoto sva skočila na prelaz še preden sva se dobro ogrela. Tokrat sem bil brez prtljage, z lažjim kolesom in spodobilo se je, da sem se v klanec zagnal, kot bi mi gorelo pod ritjo. Cesta je bila odlična in ko se je naklonina povečala sem brez težav opravil z serpentinastimi ovinki in se skozi galerije izstrelil na vrh prelaza. Ponovno sem se načudil gromozanskim hotelsko/apartmajskim zgradbam, ki precej skazijo okolico. Počakal sem Marjana in že sva letela proti Rabeljskemu jezeru. Od tam pa je sledil še vzpon na Predel. Pod Predelom sem se usedel na klopco in opazoval čudovito kuliso Mangrta in Jalovca. Med tem, ko sem opazoval gore, je mimo mene prifrčal Marjan in odpeljal naprej. Ko ponavadi, me s svojim laserskim vidom ni opazil. Zavihtel sem se na vranca in se vriskajoč spustil v dolino. Ustavila sva se še na mostu čez Mangrtski potok, nato pa nadaljevala spust v Bovec. V Bovcu sva se ustavila na kavici in radlerju ter malo opazovala vrvež, ki pa na srečo ni bil pretiran. Čakalo naju je še nekaj kilometrov do avta in krog je bil sklenjen. Sledilo je hlajenje v Soči kjer je Marjan za nekaj sekund celo zaplaval. Sam sem se držal bolj penzionerske variante hlajenja do kolen in rahlega šricanja po glavi in rokah. Po hlajenju sva se odpravila na pico v iatalijansko Gorico. Na žalost je bila picerija zaprta. Po priporočilu Marjanovih glasbenih sotrpinov sva se že popolnoma sestradana namenila v osterio Žogica. Ugotovila sva, da gre, kot že tolikokrat, za menzo v preobleki. Osebno bi rajši kupil pol kile kruha in si notri narezal svež paradižnik ter baziliko. Vendar, ko se klatiš naokoli s kulturno srenjo le-ta nad takimi predlogi ponavadi ni najbolj navdušena 😉 Sledila je še vožnja nazaj v Ljubljano. Tura je po izračunu garmina dolga 101 kilometer in se povzpne za 3.500 metrov. Zdi se mi, pa, da Garmin pri vzponu malo pretirava. Lepo se imejte.