Hajnževo sedlo v senci.

Lepo vreme se poslavlja in prihaja deževje. Čas za en kratek vzpon in spust iz Hajnževega sedla. Smuči sem nesel na nahrbtniku kakšnih 10 minut do potoka in ovinka na cesti. Nato je sledilo prebijanje čez plazovine in luknje predhodnih pohodnikov. Kmalu pa sem bil na lepi, trdi snežni podlagi in že sem sopihal proti zadnji strmini pod sedlom. Na sedlu me obsije sonce a na žalost tudi kar pojačan veter. Povzpnem se še malo proti grebenu Košutice. Dovolj bo za danes. Še vedno čutim bolečino na levi nogi nad gležnjem, ki mi jo je zadal odvijačen vijak v pancarjih na prejšnjih dveh turah. No, bo že. Vse zategnem in se spustim po trdi a za smučanje prav prijetni podlagi. V spodnejm delu me čaka malo bolj gnil sneg in lomastenje med malimi smrekicami. Sledi še spust po cesti kjer me še malo premeče. Smučke na nahrbtnik pa še malo do avta. Vmes se za kratek čas uležem in vpijem energijo zemlje ter ovohavam teloh. Posebnega vonja ne zaznam. Morda ker imam uničen nos 🙂 Kratka, vendar sladke turca.

Končno na smučke.

Tukaj bo pa letelo.

Na meji me obsije sonce.

Begunjščica in vrtača sta še zasneženi. Kako dolgo še?

Voda teče s planin.

Malo sem moral zravnati hrbet. Leta so tu.

Na vrhu Grmade.

Sonce sije, narava se prebuja, le kako bi človek lahko sedel pri miru. Na hitro odvihram od doma in kmalu se ustavim pri gradu V Polhovem Gradcu. Moj današnji cilj je bil povezati Polhograjsko goro in Grmado. Začnem počasi kajti takoj sem izpostavljen soncu, motor pa se kar noče in noče ogreti. Mimo hiš tečem po cesti, ki pripelje v praproče. kasneje zavijem navzgor po markirani poti. Kmalu mi je pošteno vroče in v zadnjih strminah proti vrhu sem že popolnoma namočen. Na vrhu se malo razgledam, popijem in že drvim nazaj v dolino. Na sedelcu zavijem levo in se po strmi poti spuščam proti čebelarskemu domu. Hitro sem pri avtu in sedaj se napotim proti Mačkovem grabnu. Sledi 1,5 kilometra teka po asfaltu. Kmalu zavijem desno in se po Mačkovem grabnu začnem vzpenjati proti Gontam. Voda teče povsod in lahko se fino napijem. Na Gontahme čaka še zadnji vzpon, ki pa na kncu pošeno navije mišice. Na vrhu sem sam. Razgledi fenomanalni. Pojem banano, malo popijem in jo ucvrem po bregu navzdol. sledi res čudovit del po grebenu med macesni, ki je za mene en izmed najepših odsekov v Polhograjcih. Na križišču smerokazov nadaljujem desno, nekaj časa po gozdu, kasneje pa po makedamski cesti. V Polhovem Gradcu se še iztečem in pri avtu je krog zaključen. Nabralo se je 1.100 metrov vzpona in 15,7 kilometrov.Poti so končno suhe in res je spet užitek tekati po gozdnih stezicah.

Joj takoj na začetku me bo namatralo, že vidim. Joj, kje je cerkev.

Sem že na vrhu Polhograjske gore in razgled sega daleč.

Grmada pa je še daleč. Vmes pa dolina.

Sem žena Grmadi in Kamniško-Savinjske alpe žarijo na soncu.

Na poti navzdol sem moral biti kar previden. Hitro gre kakšen gleženček adijo.

Naporna a hkrati prelepa tura od Koče pri Savici do Bogatina

Koča pod Bogatinom in Bogatin v ozadju.

Obetal se je lep dan in z Marjanom se zmeniva za hribe. Pa pojdiva pogledat na Komno. Ker pa sva ravno v teh koncih ne moreva kar tako samo do Komne. Podaljšajva do Bogatina. Joj, to pa je že pošteno daleč. Začela sva ob 7:00 izpred Koče pri Savici. Optimistično sem se začel vzpenjati s mučmi a sem zaradi podrtega drevja moral to misel kmalu opustiti. Smuči so romale na nahrbtnik jaz pa sem začel močno kuriti. Temperatura je bila že zjutraj krepko nad nulo in obetal se je popolnoma vroč dan. Nekje na nadmorski višini 1.000 metrov sem končno lahko presedlal na hojo s smučmi in zelo hitro sva bila na Komni. Pri koči sva se takoj zazrla v najin cilj, ki se je lesketal daleč stran v soncu. Vedela sva, da naju čaka naporna hoja, a res lepo zalita okolica in sonce sta naju kar gnali naprej. Po zasneženi Graciji sva napredovala in vse bolj je pripekalo sonce. Bogatinsko sedlo je bilo že čisto blizu a kar naenkrat spet daleč. Pred zadnjo strmino pod sedlom se malo odpočijeva in nekaj malega popijeva, nato pa napadeva sedlo. Na sedlu sva kot bi trenil. Smuči so zopet romale na nahrbtnik in ostal nama je še vzpon na Bogatin. Na vrhu pa je bilo res že pošteno vroče. Počutila sva se kot na morju le, da je bilo vse okoli naju belo. Kmalu se odločiva, da bo treba zapustiti vrh drugače se bo vse tako ojužilo, da sploh ne bo možno smučati. Spustiva se po grebenu, ki pelje pod Mahavščka in zavijeva levo pod Bogatin. Sledi nekaj fantastične smuke kjer mi smuči režejo v maslo. Malo nižje se še malo podim gor in dol po manjših vzpetincah, nato pa se smuka na žalost konča. Nadaljujeva peš po sredini Gracije nazaj do koče pod Bogatinom in naprej do Komne. Pri koči se malo okrepčava in ugotoviva, da naju je sonce že pošteno skurilo in da to ni več normalno. Kako visoke temperature. Noro. Po štrukljih kmalu šibava v dolino. Kakšne so razmere za smuko na mulatjeri rajši ne bom opisoval. Zadnjih 300 višincev zopet nosim smuči kar še dodatno popestri že tako naporno hojo. Za nama je lep dan v gorah, 7 ur hoje, 1500 višinskih metrov, ter 18,85 prehojenih kilometrov. Svoje pa je dodal še zelo ojužen sneg. V koliko bo tako toplo še neprej, pa sneg ne bo več dolgo zdržal.

Na Komni je veliko snega.

Res je veliko snega 🙂

Vse je lepo zalito.

Pod Bogatinskim sedlom. Še malo.

Bogatin se že sonči na polno.

Še vzpon po grebenu pa sva.

Na vrhu uživava v razgledih.

Idealna špura po putru.

Še nekaj smuke se obeta.

GPS sled.