Hajnževo sedlo, 1701 m

Hajnževo sedlo v senci.

Lepo vreme se poslavlja in prihaja deževje. Čas za en kratek vzpon in spust iz Hajnževega sedla. Smuči sem nesel na nahrbtniku kakšnih 10 minut do potoka in ovinka na cesti. Nato je sledilo prebijanje čez plazovine in luknje predhodnih pohodnikov. Kmalu pa sem bil na lepi, trdi snežni podlagi in že sem sopihal proti zadnji strmini pod sedlom. Na sedlu me obsije sonce a na žalost tudi kar pojačan veter. Povzpnem se še malo proti grebenu Košutice. Dovolj bo za danes. Še vedno čutim bolečino na levi nogi nad gležnjem, ki mi jo je zadal odvijačen vijak v pancarjih na prejšnjih dveh turah. No, bo že. Vse zategnem in se spustim po trdi a za smučanje prav prijetni podlagi. V spodnejm delu me čaka malo bolj gnil sneg in lomastenje med malimi smrekicami. Sledi še spust po cesti kjer me še malo premeče. Smučke na nahrbtnik pa še malo do avta. Vmes se za kratek čas uležem in vpijem energijo zemlje ter ovohavam teloh. Posebnega vonja ne zaznam. Morda ker imam uničen nos 🙂 Kratka, vendar sladke turca.

Končno na smučke.

Tukaj bo pa letelo.

Na meji me obsije sonce.

Begunjščica in vrtača sta še zasneženi. Kako dolgo še?

Voda teče s planin.

Malo sem moral zravnati hrbet. Leta so tu.