Na vrhu na sončku.

Odlične razmere v gorah mi tudi danes niso dale miru. Zjutraj sem vstal ob 4:20 in se odpravil na Begunjščico. Povzpel sem se po Centralni grapi, ki je res lepo zalita. Bil sem eden prvih. Najprej sem imel v načrtu tudi smučanje po grapi navzdol a sem v izteku grape že videl veliko ljudi, ki so se pripravljali za vzpon.Na vrhu sem bil ob 7:45 popolnoma sam. Razgledi so bili čudoviti in v miru, na sončku sem si ogledal okoliške lepote. S smučmi na nahrbtniku sem se spustil na ramo pod vrhom in se pripravil za smuko. Zdelo se mi je, da Smokuški plaz morda zaradi visokih temperatur ne bo tako trden. Seveda sem se zmotil in že pri prvih zavojih sem občutil “beton” pod nogami. Smučanje je bilo zelo naporno saj so noge morale res delati. Kmalu sem bil pri izviru potoka Završnica kjer sem zopet nataknil pse. Sledila je uživaška hoja do Zelenice in spust na Ljubelj. Ob 9:00 sem bil pri avtu in za mano je bilo 1.200 metrov vzpona in čudovito jutro. Popoldan, ko sem v Polju popravljal kolo pa sem z Milošem še preštihal vrt.

Centralna grapa polna snega.

Pogled na Vrtačo in Stol.

Smokuški plaz trd kot beton.

Z Milošem sva lepo preštihala vrt.

Vstop v grapo.

Danes pa je bil res dobro izkoriščen dan. Nekje sredi tedna po klasični metodi začnem težiti Matjažu. V petek se dogovoriva. Matjaž mora ob 9h odpreti trgovino zato predlaga vzpon po Lenuhovi grapi na Begunjsko vrtačo.Takoj se strinjam, čeprav vem, da bo to do sedaj moj najtežji zimski vzpon. Zjutraj moram vstati že ob 4:15 in do avta se sprehodim skupaj s pijanimi italijanskimi turisti, ki precej začudeno gledajo osebo, ki se navešena z vso možno zimsko opremo odpravlja v neznano. Po Celovški hitro zapustim Ljubljano in ob 5:35 sem pri Matjažu. Kmalu sva na Ljubelju kjer pa je že kar nekaj ljudi. Srečava Sebastjana in malo se pomenimo. Ni časa za obiranje in že šibava v strmino. Tokrat Matjažu preprečim “divji” začetek. Kmalu sva na Šentanskem plazu kjer opazujeva kako je vse zalito. Pridruži se nama veter, ki se možno zaletava v smuči na hrbtu. In že sva pri vstopu v grapo. Grapa je popolnoma zalita in brez skokov. Snežne razmere pa niso najboljše saj sneg ni dobro predelan in cepini ne primejo ravno najbolje. Lepo sva napredovala po grapi kjer sem kmalu ugotovil, da je naklonina kar huda. Bolj, ko napredujeva proti vrhu več “zračnega terena” ostaja pod nama. Posledično tudi bolj malo fotografiram, saj se najraje držim cepinov. Počasi se prikazuje greben Begunjščice, ki je obsijan s soncem. Vse je belo in v plezanju res uživam. Na koncu sledi še zadnja strmina kjer pa je sneg res puhast in potrebno je biti kar previden. Na izstopu grape naju pričaka res močan veter, ki naju kar malo premika. Nadaljujeva še čez nekaj malih vzpetinc in naprej po grebenu kjer pa naju veter še močneje začne bičati. Spustiva se na sedlo in v grapo kjer si nadeneva smuči. Veter malo popusti in z veseljem odsmučava navzdol kjer se kmalu priključiva Šentanskemu plazu. Sneg je ponekod mehak, drugje trd in zahteva kar pošteno delo nog. Matjaž vmes ugotovi, da je ura že 9 in, da že moral biti v trgovini. Na srečo ga reši Mojca, ki je že tam. Sledi še spust po opuščenem smučišču in že sva pri avtu. Odrviva do trgovine. Tam malo poklepetam še z Mojco in šibam domov. Doma pa me pričaka moja Mojca, ki si želi preizkusiti najini kolesi. Po tem, ko opraviva nakupe na trgu in pri Alešu v Igluju dvignem tekaške copate pa je čas za kolesarjenje. No, pa odprimo sezono. Odpeljeva klasičen krog Ljubjana-Toško Čelo-Topol-Osredek-Ljubljana. Noge sem imel že malo telečje a sonce me je popolnoma začaralo. Uživala sva v vožnji in kot bi mignil sva bila nazaj doma. Po kosilu se prikrade utrujenost in hitro me zaziblje v spanec. A ne za dolgo.

Zjutraj se sonce prebija skozi oblake.

Že sva v Šentanskem plazu.

Strmina, strmina… Foto: Matjaž

še večja strmina 🙂 Foto: Matjaž

Razpoloženje je odlično. Foto: Matjaž

Na vrhu piha kot pri norcih. Foto: Matjaž

Nekje na sredi grape.

Izstop iz grape.

Matjaž pazi, da te ne odnese. Veter res močno piha.

Pogled na Begunjščico. Vse belo. Noro.

Smuka po grapi navzdol. Juhuhu.

Matjaž in belina naokrog.

Mojca na Toškem čelu.

Na Topolu. Sonček sije in midva uživava.

Legastja – Sv. Jakob – Topol – Grmada – Mali Tošč- Tošč – Gontarska planina – Legastja

Danes sem se kljub turobnemu vremenu odpravil na lep in kar naporen tek. Začel sem pri Legastji in se povzpel do cerkvice Svetega Jakoba. Nadaljeval sem do Topola in naprej po markirani poti na Grmado. Z Grmade sem se spustil do turistične kmetije na Gontah. Sledil je vzpon preko malega Tošča na Tošč. Vrnil sem se nazaj na razpotje in zavil proti smeri Gontarska planina. Kmalu sem bil na Gontarski planini. Kot naročeno, je začelo lepo pršiti iz neba in kmalu sem bil prijetno osvežen. Sledil je še spust v dolino Ločnice in zadnja dva kilometra po asfaltu, ki se ves čas malo vzpenja. Noge sem imel že pošteno utujene, levi členek na nožnem palcu pa je začel pošteno štrajkati.Še malo pa sem bil pri avtu. Pot je bila kljub grdemu vremenu, nizkemu pritisku, podrtemu drevju, razmočeni podlagi, zanimiva in zelo lepa. Kot vedno v Polhograjskih Dolomitih. Naredil pa sem 18,13 km in 1187 metrov vzpona. Lepa cifra.

GPS sled teka

Tja gor moram.

Totalni lom dreves. Grdo res.

Blato, blato povsod.

Na Svetem Jakobu. V ozadju se vidi Grmada. Joj kam še moram.

Šibam proti Grmadi.

Joj kmalu bom sopihal v klanec.

Na vrhu Grmade v megli. Malo namatran sem pa že.

Tošč, 40 minut v klanec. Joj, joj kam me še čaka.

Na Tošču. Lovim sapo.

Naletel sem tudi na nekaj snega.