Jalovec. Lepotec Julijskih Alp

Jutranji pogled na Jalovec.

Po meglenem vikendu se je napovedovalo lepo vreme. Z Matjažem sva se zapeljala v Planico in parkirala avto na zadnjem parkirišču. Bila sva zgodnja, a v Planici je bilo že veliko ljudi saj je potekal svetovni pokal v smučarski tekih. Namenila sva se v Jalovčev ozebnik preveriti razmere. Že na poti proti Tamarju je sonce lepo obsijalo vrh Jalovca. To je bil prvi znak, da se obeta čudovita tura z vsemi možnimi presežki. Hitro sva bila v Tamarju in odkurila sva jo mimo koče naprej proti Jalovcu. Temperatura je bila ravno pravšnja in hitro sva bila ven iz gozda. Na pobočju sva zagledala štiri postave, ki so se vzpenjale proti ozebniku. Nadaljevala sva v poštenem tempu in kmalu sva morala natakniti srenače. Sneg je bil suh in na strmejšem terenu je začelo drseti. Z srenači sva lahko spet pospešila in se kmalu znašla pri začetku ozebnika. Smuči sva si pripela na nahrbtnik, si nadela čelade, na pancerje sva si namontirala dereze, v roke sva vzela cepin in se zapodila direktno po ozebniku. Čeprav je naporno prenašati vso opremo, pa se napor ne more primerjati s čudovito kuliso, ki nama jo je pričaral ozebnik v kombinaciji s snegom. Stene so bile obarvane v belem vzorcu, na vrhu pa se je že videlo sonce. Z velikim užitkom sva nadaljevala s hojo in hitro sva bila pri izhodu iz ozebnika kjer naju je obsijalo sonce. Še malo vzpona in odprli so se čudoviti razgledi naokoli. Pogled nazaj pa je postregel s čudovitim izstopom iz ozebnika, ki res izgleda nekaj posebnega. Sprehodila sva se še do stene Jalovca kjer sva odložila opremo. Sledilo je vprašanje Matjaža ali si želim tudi na vrh Jalovca in kot iz topa sem izstrelil, da si to vsekakor želim. Še dobro, da v tistem trenutku nisem vedel kaj točno me čaka. Po kratkem premoru sva brez nahrbtnikov začela z vzponom. Takoj na začetku naju je pričakal žleb v katerem je bila skala malo ledena in sneg na nekaterih mestih precej sipek. No, še vedno je bilo dovolj prostora za kvalitetne stopinje kjer so dereze lepo držale. Vse boj sva se vzpenjala in kar naenkrat je postalo pošteno strmo. Za trenutek sem se ustavil, pogledal nazaj in ugotovil, da tu ni več šale. Morebitni zdrs bi se vsekakor končal klavrno. Počasi in previdno sva nadaljevala z vzponom in kmalu prispela na greben. Po grebenu desno sva se povzpela na vrh. Na vrhu je bilo res fantastično. Ne preveč mrzlo, razgledi daleč naokrog in bila sva čisto sama. Užival sem v danem trenutku, ki pa mi ga je vsake toliko časa pokvarila misel na to, da bo potrebno še dol. Hmm, to bomo reševali sproti sem si rekel in do konca sem užil lepote vrha. Kmalu je začelo zebsti in začela sva s spustom. Na grebenu sva srečala dekle, a je nisva prepoznala. Kasneje se je izkazalo, da sva jo srečala že zjutraj na izhodišču v Tamarju. Spust je potekal v precejšnji koncentraciji, ki se je nanašala predvsem na moje gibe. Bil sem popolnoma skoncentriran. Tako močno, da sem pozabil celo na bolečino, ki mi jo že nekaj časa povzroča pancar na levi nogi. Lepo počasi sem se spustil do žleba kjer pa me je presenetila vrv Italijana, ki se je vzpenjal mimo mene. Ko sem prišel ven iz žleba sem videl, da je spodaj še drugi možakar in da sta bila navezana. Spraševal sem se kaj bi to pomagalo obema, če bi prvi zdrsnil navzdol. Uspelo se mi je izvleči iz zoprnega žleba in Matjaž me je že čakal na soncu. Pomisli sem da je verjetno upal, da ne bom napravil kakšne neumnosti. Na koncu sem bil tako vesel, da sem se v kasnejšem spustu s smučmi skoraj zagnal čez ozebnik. Bil sem res vesel in smučanje se mi je zdelo tako preprosto. Pridružilo se nama je še dekle z grebena, ki se je sama suvereno povzpela na vrh in nazaj dol kot bi mignil. V tistem trenutku se mi je to zdelo precej pogumno. Bravo. Smuka do Tamarja je bila res nora in vse se je poklopilo. Uživali smo kot otroci in se veselili vse do avta. Od Tamarja do Planice je sledilo še malo poganjanja in veličastna tura je bila zaključena. Kmalu je prismučala še Maruša, dekle z vrha, in odšli smo na kavico do Danice. Kakšen dan. Zapomnil si ga bom za vse življenje.

Šibava po dolini proti Jalovcu.

Še malo pa bova v ozebniku.

Švicamo na polno. V Ozadju Tamar. Foto: Matjaž

Vzpon po ozebniku.

Pogled nazaj.

Še malo pa sva na soncu.

Izstop iz ozebnika. Foto:Matjaž

Pogled nazaj na izstop.

Začetni vzpon po žlebu.

Sva že na grebenu.

Selfie na vrhu.

Pogled na Mangart.

Matjaž zre v daljavo.

Greva dol.

Spust z vrha.

Opa, tukaj pa je resno strmo. Potrebno je previdno in počasi dol.

Spust v žlebu. Pod mano je Italijan, ki je v navezi s kolegom višje. Meni ap se med nogami mota štrik.

JUHUHU!!!!

Piči!!!!

Spust po ozebniku.

Na koncu pa sem bil že pošteno zmahan.
Foto:Matjaž