Poizkus vzpona na Trbiško Škrbino
Matjaž mi je že nekaj časa omenjal dolino Rio Freddo skozi katero se lahko povzpneš do Trbiške Škrbine. Vse bolj me je zanimala in v nedeljo sva se zapeljala do vasi Rio Freddo kjer sva pri cerkvici parkirala avto. Že takoj, ko sva izstopila iz avta sva ugotovila, da ni tako mrzlo kot so napovedovali. Poleg tega pa je poleg megle še rahlo naletaval sneg. Kaj bova sedaj sva se spraševala. Nič, ker sva že tukaj bi bilo res neumno obrniti. Nataknila sva pse in že sva se zapodila po dolini. Takoj me je obil znoj in ostal sem popolnoma brez energije. Čutil sem, da nekaj ni v redu. Zdelo se mi je kot, da se mi nekaj pase po telesu. Glede na to koliko ljudi je bilo v zadnjih dneh bolnih to ne bi bilo nič čudnega. Pojedel sem malo suhega sadja in oreščkov in nadaljevanje je bilo takoj lažje. Sčasoma sem prišel k sebi in brez težav nadaljeval s hojo. Dolina je res dolga in hodila sva pet kilometrov preden sva se začela resno vzpenjati. Upala sva, da se bo počasi razjasnilo, a razjasnitve ni bilo od nikoder. Po tem, ko sva prečila potok sva nadaljevala med macesni in sledila sledem pred nama. Megla je bila vse hujša in znašla sva se pred bivakom v katerem se je grelo nekaj ljudi. Od bivaka sva se dvignila še kakšnih 100 višinskih metrov, potem pa obstala sredi goste megle. Odločila sva se, da nadaljevanje nima smisla saj se ni videlo popolnoma nič. Čeprav je bil sneg odličen pa je bilo smučanje zelo zanimivo. Difuzna svetloba je popolnoma onemogočila normalno smuko. Tal nisva dobro videla in vsak kucelj ali luknja je bilo novo presenečenje. Posledično sva se precej zabavala in ni nama bilo dolgčas. Sledil je še spust po poti in povratek po dolini. Na srečo je bil sneg trd in s pomočjo tekaško drsne tehnike sva se lahko kar hitro premikala. V dveh primerih pa se je bilo treba tudi kar pošteno poganjati v hrib. Pri avtu sva bila sklepčna, da gre za čudovite konce in da se bova sigurno še vrnila. Tokrat nama pač ni bilo usojeno. 🙂