V toplem vremenu na Trdinov vrh

Trdinov vrh ali Sveta gera?

Zavel je topel veter, nagrmadili so se oblaki in z Mojco sva ugotavljala kam bi lahko skočila na potep. Po tem, ko sva preučila vremensko napoved sva se odločila, da se nameniva nekam jugovzhodno kjer naj bi bilo največ sonca. Ker je slovensko-hrvaška meja zadnje čase spet aktualna tema za manipulatorje prvega reda-politike, ki strižejo svoje zveste oprode-volilce-ovčke, sva se odločila, da se povzpneva na Trdinov vrh. Vožnja skozi Dolenjsko in Novo mesto me je spomnila na čase, ko sem v Novem mestu služil slovensko vojsko. Bil je čas velikih osebnostnih sprememb. Poleg nekaj drugih presenetljivih dogodkov v mojem življenju se tudi vojski lahko zahvalim, da sem še dovolj zgodaj spoznal kako nesmiselno je včasih upoštevati pravila in določbe, ki ti jih narekuje družba. V vojašnici sem zdržal tri mesece, ostalo pa sem odslužil kot civilno službo. Kakorkoli, odpeljala sva se do vasi Gabrje pod Gorjanci od koder sva se po blatni poti napotila na vrh. Do koče pri Gospodični je bila pot res zelo blatna in precej shojena. Od doma naprej pa se je situacija izboljšala in hoja je postala prijetnejša. Kmalu naju je pot pripeljala do ogromnih bukev, ki so raztresena ležala naokrog kot zobotrebci. Res je noro videti, kako uničevalen je lahko veter. Situacija je vsako leto hujša in ekstremni vremenski pojavi so vse bolj v porastu. Ko stojiš med temi ogromnimi drevesi si ne moreš kaj, da ti ne bi postalo tesno pri srcu. Drevesa imam res rad in žalosti me kadar vidim, da jih vse bolj načenjajo pojavi, ki so posledica našega zgrešenega razvoja na planetu Zemlja. Proti vrhu naju je pričakalo nekaj snega in posledično je bila pot rahlo spolzka. Hitro sva bila na vrhu. Zaradi megličastega vremena vidljivost ni bila najboljša. Malo sva se sprehodila do kasarne in betonskega stolpa na vrhu ter preverila ali je strateška točka naše domovine še na mestu. V kolikor ne bi bila, bi bilo najbolj smotrno v prve bojne jarke namestiti naše politike. Poveljeval pa bi jim lahko general Mahnič. Spustila sva se ekpresno do koče kjer sva si privoščila čaj in žganje/liker z divjo češnjo in rmanom. Malo sva se spočila in oddirjala nazaj dol po blatu. Čeprav sonce ni bilo ravno radodarno sva vseeno lepo pretegnila noge in se nadihala svežega zraka.

Blatna pot.

Mostiček nad sotesko 😉

Mojca pod podrto bukvijo.

Ki so ležale razmetane naokrog.

Pod vrhom naju je pozdravil sneg.

Ostanki starih časov.

Mojca na vrhu.

Na spustu z vrha je bilo potrebno paziti na korak.

Na spustu sva za trenutek ujela sonce.