Na Koblo in Šavnik. V iskanju suhega snega

Januar 05, 2018 Avtor: admin Kategorija: hribolazenje, smučanje

Smuka s Šavnika po suhem snegcu z razgledom daleč naokoli. Foto: Matjaž

Z Matjažem sva se v torek zjutraj v novem letu 2018 odpeljala proti soncu in suhemu snegu. Predlagal sem Koblo in Šavnik kjer mi je Miro lansko leto pokazal izredno zanimive in osamljene smučarske terene. Lansko leto z Mirom nisva imela ravno lepega vremena a tokrat sem upal na malo boljše razmere. V dolini je bilo pecej turobno. Ob začetku vzpona na Koblo ni kazalo ravno najbolje. Snega je bilo malo in oblaki so zakrivali sonce. Nekaj časa je bila po smučišču speljana špura, ki pa je kmalu izginila. Tako sva bila ta dan prva, ki sva se povzpela na Koblo. Z vzponom je začela naraščati tudi snežna odeja in Matjažu sem prepustil čast vlečenja špure do vrha. Ker ni bilo kakšnega hudega mraza sem upal, da sonce ne bo prekmalu posijalo in načelo suh sneg v gozdovih pod Šavnikom. Na vrhu Koble sva se spustila po stari zapuščeni družinski progi na drugo stran. Spust do vznožja Šavnika pri lovski koči je zaradi novega snega potekal počasi in na nekaterih mestih sva se morala kar lepo poganjati. Pri lovski koči sva nataknila pse in začela s pravljičnim vzponom po čudovitem bukovem gozdu. Drevesa so bila oddeta v bel prah in bilo je res pravljično. Med tem, ko sva se vzpenjala je posijalo sonce in ko sva prišla na uravnavo je bilo že pošteno toplo. Zavila sva levo in začela s finalnim vzponom na Šavnik. Težko je opisati naravne lepote ob tem kratkem, a strmem vzponu. Res je nekaj posebnega. Opita od lepot gozda sva prišla na vrh kot bi mignil. Na vrhu pa toplo sonce, razgledi naokrog in kaj drugega bi si lahko v tistem trenutku želela. No, morda suh sneg ob spustu z vrha. Kakšnih petnajst minut kasneje sva dobila tudi to. Čeprav je bil sneg že rahlo umehčan pa še vedno dovolj suh, da se je prašilo in vriskalo vse do lovkse koče. Pri koči sva spet nataknila pse in se povzpela po družinski progi na Koblo. Na Kobli sva ugotovila, da se je nabralo kar nekaj hoje in vzpona. Sledil je še spust v dolino. Čeprav so najini nasledniki že dobro razrili sneg, pa sva lahko še vedno uživala v spustu. Na koncu sva se strinjala, da je za nama čudovita tura, ki naju je povsem očarala. Nisva pa bila najbolj navdušena nad vrnitvijo v meglo in delovne obveznosti, ki so naju čakale. 😉

V dolini megla. Švicava v strmino. Foto: Matjaž

Približujeva se koncu oziroma začetku zapuščenega smučišča.

Sonce poskuša prodreti skozi oblake.

Spust po družinski progi na drugo stran.

Poganjanje z rokami skozi čudovit gozd.

Zimska pravljica v čarobnem gozdu ob Šavniku. Foto:Matjaž

Še malo pa bova ven iz gozda.

Kakšni pogledi…

Postalo je res noro…

Še nekaj metrov pa sva. Foto:Matjaž

Na vrhu.

Razgledi pa nori vse naokrog. Foto:Matjaž

Pogled na družinsko progi po kateri sva se spustila. V ozadju Črna prst.

S primorske strani grozijo oblaki.

Greva. Juhuhu. Foto: Matjaž

JIPIIIIII!!!!!

VRUUUUMMM!!!!

Gozdne radosti turnega smučanja.

Še po smučišču navzdol.

Matjaž zalaga.

Tudi jaz se nisem šparal. 🙂 Foto: Matjaž

1 komentar “Na Koblo in Šavnik. V iskanju suhega snega”


  1. Blaž pravi:

    Spet si super pofotkal!

    1


Komentiraj