Matjaž mi je že nekaj časa omenjal dolino Rio Freddo skozi katero se lahko povzpneš do Trbiške Škrbine. Vse bolj me je zanimala in v nedeljo sva se zapeljala do vasi Rio Freddo kjer sva pri cerkvici parkirala avto. Že takoj, ko sva izstopila iz avta sva ugotovila, da ni tako mrzlo kot so napovedovali. Poleg tega pa je poleg megle še rahlo naletaval sneg. Kaj bova sedaj sva se spraševala. Nič, ker sva že tukaj bi bilo res neumno obrniti. Nataknila sva pse in že sva se zapodila po dolini. Takoj me je obil znoj in ostal sem popolnoma brez energije. Čutil sem, da nekaj ni v redu. Zdelo se mi je kot, da se mi nekaj pase po telesu. Glede na to koliko ljudi je bilo v zadnjih dneh bolnih to ne bi bilo nič čudnega. Pojedel sem malo suhega sadja in oreščkov in nadaljevanje je bilo takoj lažje. Sčasoma sem prišel k sebi in brez težav nadaljeval s hojo. Dolina je res dolga in hodila sva pet kilometrov preden sva se začela resno vzpenjati. Upala sva, da se bo počasi razjasnilo, a razjasnitve ni bilo od nikoder. Po tem, ko sva prečila potok sva nadaljevala med macesni in sledila sledem pred nama. Megla je bila vse hujša in znašla sva se pred bivakom v katerem se je grelo nekaj ljudi. Od bivaka sva se dvignila še kakšnih 100 višinskih metrov, potem pa obstala sredi goste megle. Odločila sva se, da nadaljevanje nima smisla saj se ni videlo popolnoma nič. Čeprav je bil sneg odličen pa je bilo smučanje zelo zanimivo. Difuzna svetloba je popolnoma onemogočila normalno smuko. Tal nisva dobro videla in vsak kucelj ali luknja je bilo novo presenečenje. Posledično sva se precej zabavala in ni nama bilo dolgčas. Sledil je še spust po poti in povratek po dolini. Na srečo je bil sneg trd in s pomočjo tekaško drsne tehnike sva se lahko kar hitro premikala. V dveh primerih pa se je bilo treba tudi kar pošteno poganjati v hrib. Pri avtu sva bila sklepčna, da gre za čudovite konce in da se bova sigurno še vrnila. Tokrat nama pač ni bilo usojeno. 🙂

Matjaž preizkuša gibljivost smuči.

Tako sem zašvical, da resnično teče od mene.

Megla prihajava.

Sva že pri tebi.

O tale spust bo pa zanimiv.

Zabava na snegu.

Vijuganje čez skrite mine.

Buuummm

Trdinov vrh ali Sveta gera?

Zavel je topel veter, nagrmadili so se oblaki in z Mojco sva ugotavljala kam bi lahko skočila na potep. Po tem, ko sva preučila vremensko napoved sva se odločila, da se nameniva nekam jugovzhodno kjer naj bi bilo največ sonca. Ker je slovensko-hrvaška meja zadnje čase spet aktualna tema za manipulatorje prvega reda-politike, ki strižejo svoje zveste oprode-volilce-ovčke, sva se odločila, da se povzpneva na Trdinov vrh. Vožnja skozi Dolenjsko in Novo mesto me je spomnila na čase, ko sem v Novem mestu služil slovensko vojsko. Bil je čas velikih osebnostnih sprememb. Poleg nekaj drugih presenetljivih dogodkov v mojem življenju se tudi vojski lahko zahvalim, da sem še dovolj zgodaj spoznal kako nesmiselno je včasih upoštevati pravila in določbe, ki ti jih narekuje družba. V vojašnici sem zdržal tri mesece, ostalo pa sem odslužil kot civilno službo. Kakorkoli, odpeljala sva se do vasi Gabrje pod Gorjanci od koder sva se po blatni poti napotila na vrh. Do koče pri Gospodični je bila pot res zelo blatna in precej shojena. Od doma naprej pa se je situacija izboljšala in hoja je postala prijetnejša. Kmalu naju je pot pripeljala do ogromnih bukev, ki so raztresena ležala naokrog kot zobotrebci. Res je noro videti, kako uničevalen je lahko veter. Situacija je vsako leto hujša in ekstremni vremenski pojavi so vse bolj v porastu. Ko stojiš med temi ogromnimi drevesi si ne moreš kaj, da ti ne bi postalo tesno pri srcu. Drevesa imam res rad in žalosti me kadar vidim, da jih vse bolj načenjajo pojavi, ki so posledica našega zgrešenega razvoja na planetu Zemlja. Proti vrhu naju je pričakalo nekaj snega in posledično je bila pot rahlo spolzka. Hitro sva bila na vrhu. Zaradi megličastega vremena vidljivost ni bila najboljša. Malo sva se sprehodila do kasarne in betonskega stolpa na vrhu ter preverila ali je strateška točka naše domovine še na mestu. V kolikor ne bi bila, bi bilo najbolj smotrno v prve bojne jarke namestiti naše politike. Poveljeval pa bi jim lahko general Mahnič. Spustila sva se ekpresno do koče kjer sva si privoščila čaj in žganje/liker z divjo češnjo in rmanom. Malo sva se spočila in oddirjala nazaj dol po blatu. Čeprav sonce ni bilo ravno radodarno sva vseeno lepo pretegnila noge in se nadihala svežega zraka.

Blatna pot.

Mostiček nad sotesko 😉

Mojca pod podrto bukvijo.

Ki so ležale razmetane naokrog.

Pod vrhom naju je pozdravil sneg.

Ostanki starih časov.

Mojca na vrhu.

Na spustu z vrha je bilo potrebno paziti na korak.

Na spustu sva za trenutek ujela sonce.

Smuka s Šavnika po suhem snegcu z razgledom daleč naokoli. Foto: Matjaž

Z Matjažem sva se v torek zjutraj v novem letu 2018 odpeljala proti soncu in suhemu snegu. Predlagal sem Koblo in Šavnik kjer mi je Miro lansko leto pokazal izredno zanimive in osamljene smučarske terene. Lansko leto z Mirom nisva imela ravno lepega vremena a tokrat sem upal na malo boljše razmere. V dolini je bilo pecej turobno. Ob začetku vzpona na Koblo ni kazalo ravno najbolje. Snega je bilo malo in oblaki so zakrivali sonce. Nekaj časa je bila po smučišču speljana špura, ki pa je kmalu izginila. Tako sva bila ta dan prva, ki sva se povzpela na Koblo. Z vzponom je začela naraščati tudi snežna odeja in Matjažu sem prepustil čast vlečenja špure do vrha. Ker ni bilo kakšnega hudega mraza sem upal, da sonce ne bo prekmalu posijalo in načelo suh sneg v gozdovih pod Šavnikom. Na vrhu Koble sva se spustila po stari zapuščeni družinski progi na drugo stran. Spust do vznožja Šavnika pri lovski koči je zaradi novega snega potekal počasi in na nekaterih mestih sva se morala kar lepo poganjati. Pri lovski koči sva nataknila pse in začela s pravljičnim vzponom po čudovitem bukovem gozdu. Drevesa so bila oddeta v bel prah in bilo je res pravljično. Med tem, ko sva se vzpenjala je posijalo sonce in ko sva prišla na uravnavo je bilo že pošteno toplo. Zavila sva levo in začela s finalnim vzponom na Šavnik. Težko je opisati naravne lepote ob tem kratkem, a strmem vzponu. Res je nekaj posebnega. Opita od lepot gozda sva prišla na vrh kot bi mignil. Na vrhu pa toplo sonce, razgledi naokrog in kaj drugega bi si lahko v tistem trenutku želela. No, morda suh sneg ob spustu z vrha. Kakšnih petnajst minut kasneje sva dobila tudi to. Čeprav je bil sneg že rahlo umehčan pa še vedno dovolj suh, da se je prašilo in vriskalo vse do lovkse koče. Pri koči sva spet nataknila pse in se povzpela po družinski progi na Koblo. Na Kobli sva ugotovila, da se je nabralo kar nekaj hoje in vzpona. Sledil je še spust v dolino. Čeprav so najini nasledniki že dobro razrili sneg, pa sva lahko še vedno uživala v spustu. Na koncu sva se strinjala, da je za nama čudovita tura, ki naju je povsem očarala. Nisva pa bila najbolj navdušena nad vrnitvijo v meglo in delovne obveznosti, ki so naju čakale. 😉

V dolini megla. Švicava v strmino. Foto: Matjaž

Približujeva se koncu oziroma začetku zapuščenega smučišča.

Sonce poskuša prodreti skozi oblake.

Spust po družinski progi na drugo stran.

Poganjanje z rokami skozi čudovit gozd.

Zimska pravljica v čarobnem gozdu ob Šavniku. Foto:Matjaž

Še malo pa bova ven iz gozda.

Kakšni pogledi…

Postalo je res noro…

Še nekaj metrov pa sva. Foto:Matjaž

Na vrhu.

Razgledi pa nori vse naokrog. Foto:Matjaž

Pogled na družinsko progi po kateri sva se spustila. V ozadju Črna prst.

S primorske strani grozijo oblaki.

Greva. Juhuhu. Foto: Matjaž

JIPIIIIII!!!!!

VRUUUUMMM!!!!

Gozdne radosti turnega smučanja.

Še po smučišču navzdol.

Matjaž zalaga.

Tudi jaz se nisem šparal. 🙂 Foto: Matjaž