Zadnji dan v letu in smučanje s Kleka
Vzpon na Klek poteka mimo Jeseniške planine.
Pa smo prišli do zadnjega dneva v letu 2017. Kaj je najbolj zaznamovalo to leto? Lahko bi rekel, da vse večji razmah človeške ignorance in neumnosti. Nekateri so uspeli do potankosti razviti vzporedni svet v svojih glavah in se jim zdi, da je vse tako kot bi moralo biti in da ni potrebno nič spremeniti. Čestitam jim na tej super sposobnosti, sam pa ostajam precej realen. Priznam, včasih morda kar malo preveč. Zadnji dan v letu se ni mogel končati bolje. Z Matjažem sva se v sončnem vremenu odpravila na Klek. Vrh v Karavankah naju je tokrat pričakal z res čudovitim vremenom in že kar malo pretoplim soncem. Pri hoji navzgor so se nama proti vrhu že delale cokle, a ni bilo prave sile. Na vrhu pa je bilo res toplo. Zaradi sonca sva morala odsmučati levo kjer sva se spustila do smrekovega gozda. V zgornjem delu zaradi težkega snega smuka ni bila prav prida. Nad gozdom pa sva našla sneg, ki je bil zaradi sence smrek še vedno suh. Tukaj je bilo smučanje pravi užitek. Sledilo je malo lomastenja in “štanfanja” med smrekami. Na koncu pa se je na jasah nad vasjo naredilo še nekaj simpatičnih zavojev. Sledil je peš vzpon do avta mimo cerkvice in ture je bilo konec. Popoldan, ko sem prišel domov me je Mojca pričakala z bombastično pico. Po tem, ko se je hrana malo polegla, pa sva z lučkami na glavi skočila še na Debni vrh. Hoja po temi in rahlem vetru je minila kot bi mignil. Na vrhu presenetljivo nisva bila sama. Srečala sva še enega lučkarja. Nekaj časa sva na stolpu opazovala luči v daljavi, nato pa sva se odpravila nazaj dol. Na poti navzdol, so lep večer že motila razna pirotehnična sredstev, ki jih navdušenci iz neznanih razlogov ves dan in noč spuščajo v zrak. Zvečer sva povečerjala okusno večerjo in si ob dobri kapljici ogledala triurni turški film Zimsko spanje. Med filmom se je leto končalo in čas je bil, da se odpraviva spat. Zjutraj pa v novo leto…Vsem želim predvsem veliko zdravja. 🙂
Jutranje priprave.
Sva že na soncu.
Ovire na progi.
Jeseniška planina.
Pobočje nad planino.
Desno ob gozdu sva smučala dol.
Pogled na Karavanke in Julijce v ozadju.
Pod vrhom.
Šibava dol po pobočju kjer pa je bil malo težak sneg.
Juhuhu, kakšno vreme.
Tukaj pa je bilo malo drugače.
Vriskala sva po suhem snegu.
Juhuhu.
