Nova zanimiva pot na Pance in Ravno Brdo ter spust z Debnega vrha do ribnika

Tudi včeraj se je naredil čudovit dan in zopet sem zajahal Stompija ter se odpravil v smeri Panc. Že nekaj časa sem si ogledoval gozdno pot, ki naj bi na Pance pripeljala mimo strelišča ob cesti na Javor. Najprej me je čakalo 13 kilometrov asfalta. Na odcepu za strelišče, ob cesti, ki pelje na Javor, sem zavil desno in se odpeljal mimo. Najprej me je čakalo poganjanje pedal po čudoviti dolinica na finem kolovozu. Fin kolovoz je postajal vse bolj gozdna pot, dokler se ni po dveh malo bolj strmih vzponih končal pri lovski opazovalnici. Na garminu sm lahko videl, da nisem daleč od gorsko kolesarske poti, ki pripelje na Pance. Nič, ni mi preostalo drugega kot, da naložim kolo na rame in zagrizem v strm breg. Še največ težav mi je povzročalo vijuganje med drevesi kjer sem se zatikal s kolesi. No, po nekaj manevrih v slogu jačanja hrbtno-trebušnih mišic sem le prilomastil do gozdne poti, kjer sem lahko zopet sedel na kolo. Naslednjič moram najti obvoz, da ne bo potrebno nositi kolesa. Kmalu sem se priključil gorsko kolesarski poti in se usmeril levo prosti Ravnemu Brdu. Kolesaril sem torej v nasprotno smer kot dan poprej. Po tem, ko sem prevozil gozdni del poti in prišel na cesto, ki pelje levo na Javor in desno na Ravno Brdo sem se v točki, ko se cesta začne spuščati usmeril na desni kolovoz in se začel rahlo spuščati. Čez kakšen kilometer sem zavil skrajno levo in se povzpel nazaj do vasi Ravno Brdo. Iz vasi sem se po makadamu spustil v dolino in pri travnikih in električni napeljavi zavil levo in se začel vzpenjati po strmem kolovozu proti osamljeni kmetiji. Pred kmetijo sem zavil levo in se na toplem soncu malo nadihal. Bilo je res lepo. Rahlo šumeča in s soncem ožarjena drevesa so poskrbela, da se mi je na usta prikradel nasmeh, ki je tako značilen za kolesarja, ki med poganjanjem pedal nadvse uživa. Kmalu sem bil na križišču nad vasjo Javor. Nadaljevanje po asfaltni cesti do Pečarja me ni preveč veselilo, a sem se vseeno želel spustiti po poti z Debnega vrha, po kateri sem dan poprej sopihal navkreber. Kot bi mignil sem bil na Pečarju od tam pa po simpatični gozdni poti do stolpa na Debnem Vrhu. Tudi tokrat sem skočil na vrh in se razgledal naokoli. Razgledi niso bil tako lepi kot dan poprej. Sledil je še divji spust po razriti poti in malo gozdnega kolovratenja po potkah med Mrzlo dolino in ribnikom. Od ribnika sem odkolesaril domov čez Kašelj. Tudi tokrat so se okoliški hribčki, gozdovi in doline izkazali za odličen teren za kolesarske vragolije. Tura je dolga 35 kilometrov in se povzpne za 815 metrov. No, sedaj pa sem bom v kratkem moral zopet odpraviti kam dlje. V okolici sem v letošnji sezoni res prekolesaril ogromno terena, a mi vedno uspe najti kakšen nov zanimiv odsek.