Na Deben vrh, Janče in Pance z gorskim kolesom

Pogled na Kamniško-Savinjske Alpe iz razglednega stolpa na Debnem vrhu.

V soboto sem že komaj čakal, da se zavihtim na mojega Stompija. Med tednom sem naredil le dve krajši turci s “trdakom”. Marjan me je v petek povabil na kolesarjenje v oddaljene kraje, a res se mi ni dalo voziti z avtom. Poleg tega pa mi tudi cesta ni prav nič dišala. V soboto sva najprej z Mojco odkolesarila na tržnico po dobrote z ekoloških slovenskih kmetij. Ravno, ko sem se pripravljal, da odbrcam, sta naju obiskala še Polona in Jernej. Spili smo kofetek in bil je že skrajni čas da odrinem od doma. Zahod sonca je vse hitreje in nisem imel več veliko časa za daljšo turo. S Stompijem sva se pognala po Rjavi cesti čez Zajčjo dobravo v Zalog. Prečil sem Ljubljanico in zavil desno proti Ribniku pod Debnim vrhom. Zanimalo me je kolikšen del poti na Deben vrh lahko sploh kolesarim. Zagnal sem se v strmino in na začetku je kar dobro kazalo. Kmalu pa se je pot postavila pokonci. Naklon še ne bi bil taka težava, a pot je popolnoma razrita od vode. Ni mi preostalo drugega kot, da sem kolo potiskal pred seboj. Kmalu sem bil nazaj na kolesu in prikolesaril sem pod razgledni stolp. Kot vedno sem na hitrico skočil na vrh stolpa preveriti razglede. Bili so fantastični. Ozračje je bilo precej sveže in razgledi posledično čudoviti. Sledil je spust v desno, zavoj v levo in že sem bil na stezici, ki pelje navzdol proti Zalogu. Spust je kar divji, saj iz zemlje štrli veliko korenin in najde se tudi kakšen kamen. V nadaljevanju sem zavil rahlo desno in po čudiviti stezici med borovnicami prispel na Ostrovrharjevo pot, po kateri sem se spustil v Besnico. V Podgradu sem zavil desno proti Turistični kmetiji pri Lazarju . Od tam pa po borovničevi poti proti Vnajnarjem. Vmes sem užival v čudovitih barvnih odtenkih gozda, ki je ve tem letnem času najlepši. Nadaljeval sem z vzponom in kmalu sem bil v vasi Vnajnarje. Na koncu vasi sem zavil levo v smeri taborniške hiše. Malo pred taborniško hišo pa desno na razrit kolovoz. Čakalo me je malo bolj zahtevno pritiskanje pedal. Gleda na to, da sva ga z Robijem premagala ravno prejšnji vikend z “gravel” kolesi ni bilo pričakovati hujšega. Po malo bolj intenzivnem pritiskanju se je teren kmalu izravnal in prišel sem na asfaltirano cesto, ki pripelje ne Janče. Pred domom se nisem mudil prav dolgo. Spustil sem se po isti poti le, da sem v Vnajnarjih nadaljeval po makadamu in se spustil v Besnico. V Besnici sem nadaljeval levo do odcepa za Ravno brdo. Sledil je uživaški vzpon, ki poteka v miru ob prekrasnih travnikih in gozdu. Na vrhu vzpona sem se spustil po markirani-gorsko kolesarski poti in letelo je kot blisk. Polno vzmeteno kolo res omogoča največ užitkov pri spustu. Ko sem prišel ven iz gozda malo pred Pancami, pa sem zavil desno in se usmeril proti vasi Selo pri Pancah. Sledilo je še malo potiskanja pedalk v dve kratki strmini, nato pa divji spust po grobem makadamu mimo vasi do asfaltirane ceste. Tu sem zavil desno in odkolesaril proti Sadinji vasi. Sonce je že počasi zahajalo in moral sem pošteno pritisniti pedala. Polno vzmeteno kolo dela čudeže na grobem terenu, medtem, ko imaš na asfaltu občutek kot da nikamor ne gre. Vseeno sem se potrudil in bil doma ravno, ko se je začelo temniti. Za mano je bila čudovita, a kar naporna tura dolga 47 km s 1450 metrov vzpona. Za tiste, ki vozite samo po cestah se to ne sliši veliko a, ko je treba kolesariti po makadamih, gozdnih poteh in drugih razritih podlagah le to zahteva veliko več energije. Drugače pa se vse bolj razumem s Stompijem in vse manj letim čez balanco. Obeta se nama še veliko lepih trenutkov skupaj 😉

Ribnik pod Debnim Vrhom.

Letim po hosti.

Garmin pravi stezica. JUHUHU.

Čudovita borovničeva pot.

Pritiskanje pedal v klanec ob čudoviti naravni kulisi. Ni je lepše kot narava 😉

Prihod iz gozda.

Kozice.

Vzpon po razriti poti. Lubadar je popolnoma uničil smreko in gozdarji so razrili teren.

Na Jančah sem se malo posončil. Bilo je kar sveže.

Pogled je bil daleč naokoli čudovit.

Pogled proti Prežganjem.

Vijugasta cesta, ki pripelje na Janče.

Le kaj je za ovinkom?

Markacija za gorsko kolesarsko pot.

Kravice na paši. Žal jih bo človek v kratkem zaklal in spekel v ponvi.

Sonce počasi zahaja in moram pohiteti.