Čez Kraški rob na Golič

V petek sva se zjutraj z avtom odpeljala do Črnega Kala. Kot po navadi sva se predolgo obirala in avto parkirala pod cerkvijo šele nekje okoli enajstih. Hitro sva se opremila in začela s poganjanjem v strmino. Takoj je bilo potrebno pošteno pritiskati pedala kar ni nikoli prav prijetno, ko imaš mišice še ohlajene. Zadnje dni mi je še malo zatrdilo spodnji del hrbta kar je verjetno posledica jačanja mišic v kombinaciji s premalo raztegovanja. Malo me je skrbelo kako se bo hrbet odzval na takojšnje pritiskanje v klanec. Pod stenami kjer se nahaja plezališče sva se hitro povzpela na Kraški rob kjer se je teren končno malo zravnal. Najprej sva kolesarila po dobrem makadamu obkrožena z borovci in obsijana s soncem. Smejalo se nama je do ušes in čakal naju je čudovit dan. Kolesarila sva naprej in kmalu sva prišla do vasi Praproče. Pred vasjo sva zavila desno in se po makadamu povzpela do železnice. Zapeljala sva pod železnico in zavila desno. Nekaj časa sva kolesarila ob železnici nato pa je makadam zavil rahlo levo. Sčasoma sva prišla do razpotja kjer sva se odločila za desno smer kajti želela sva priti na rob Kraškega roba od koder so čudoviti razgledi v dolino in proti morju. Makadam je postajal vse slabši, a še vedno v solidnem stanju. Naenkrat sva se znašla pred zaselkom Brežec. Res nenavaden zaselek nad železnico kjer ni ničesar razen treh hiš. Edini dostop do hiš je kolovoz po katerem sva vozila midva. Od Brežca sva nadaljevala naprej in res uživala v čudoviti pokrajini. Poleg res lepe in zanimive narava pa sva bila tudi edina daleč naokrog. Med pedaliranjem se je Mojca naenkrat začela dreti za mano in kar zdelo se mi je, da je naletela na nasad marel. Bile so tiste prave z velikim klobukom, zdrave in suhe. Ker nisva imela nič kamor bi jih lahko spravila in varno pripeljala domov, sva jih samo fotografirala in pustila rasti. Sledilo je malo spusta po vse bolj razritem kolovozu in prišla sva do železnice kjer je kolovoz zavil dol s Kraškega roba do vasi Zazid. To pa seveda ni bila najina smer. Midva sva bila namenjena na Golič. Na Golič pa je vodila peš pot po kateri sva se začela vzpenjati s kolesi. Nekaj časa sva kljubovala gravitaciji in pumpala nožne mišice. Ko pa je bilo dovolj sva nadaljevala peš. Vzpenjala sva se kakšne dva kilometra nato pa prišla na nov teren. Pozdravila naju je travnata stepa nad Kraškim robom. Ker je pihala blaga burja je bilo ozračje prijetno ohlajeno in je v kombinaciji s soncem pričaralo čudovite poglede. Zaradi velikih šopov trave je bilo vzpenjanje s kolesom oteženo. Vseeno pa se je kar dobršen del poti dalo tudi odpeljati. Mojca je za mano potiskala kolo in vsake toliko časa sem bil deležen kritike glede izbire ture. Vedel sem, da bo na vrhu ali vsaj na koncu vse pozabljeno in da ji bo v spominu ostala le čudovita avantura. Počasi sva prišla na greben med Kojnikom in Goličem. Malo bolj je zapihalo midva pa sva zavila desno v smeri Goliča. Kulisa je postajala vse bolj nora, strmina pa oprav tako vse hujša. S kombinacijo poganjanja pedal in hoje sva le osvojila vrh in se prepustila ležanju v travi ter čudovitih razgledih. Pomalicala sva banani in kruh, ki ga je spekla Mojca. Po počitku sva nadaljevala vzhodno po grebenu proti Hrvaški meji. Pot poteka malo gor malo dol, pokrajna pa poskrbi za res nore občutke. Pri spustih sem malo bolj užival kot Mojca, saj ima Mojca na kolesu le prednje vzmetenje, medtem, ko imam jaz vzmetenje spredaj in zadaj. Kljub tresenju in na trenutke kar razriti poti sva pridrvela do poti, ki je zasekana med skalami čisto pri Hrvaški meji. Pod steno Kraškega roba sva se na živo zeleni trati zopet malo ustavila in spočila pretresene kosti. Sledil je še pust po grobem makadamu kjer pa sem lahko divjal kot nor. Sledil je ovinek v desno kjer sva zavila v smeri vasi Rakitovec. Čez Rakitoves sva nadaljevala v smeri vasi Zazid. Cesta, ki pelje iz Rakitovca v Zazid je res neprometna in kar prijalo je zopet malo ravne podlage. Na cesti sva srečala tudi belega konja in osla, ki sta pripravila zasedo. Po krajšem pogovoru sta naju spustila mimo. V vasu Zazid sva se malo zapeljala naokoli in ugotovila, da so lokacije teh vasi res noro odmaknjene od ponorelega sveta. Nadaljevala sva po makadamu iz vasi, ki pelje proti zaselku Zanigrad. Makadam kmalu postane gozdna pot, ki se vije med borovci in spada med ene izmed najlepših poti kar sem jih zadnje čase videl. A žal ne za dolgo, kajti pot zopet postane makadam, ki pa se zaradi popolnega razritja in strmine lahko prekvalificira kar v nemogočo pot. Po izredno tresočem spustu sva prispela v Zanigrad od koder se je odprl pogled an Kraški rob in Hrastovlje. Upala sva, da bova v Hrastovljah naletela na prijeten lokalček na mestnem trgu kjer se bova malo okrepčala. Žal v Hrastovljah nisva našla nič takega, zato sva odkolesarila kar naprej. Ker sva bila že malo pozna, Mojca pa tudi že prijetno utrujena sva iz Hrastovelj do Črnega Kala odkolesarila ker po glavni cesti. Preden sva prispela v vas sva se ustavila še pri Vikiju kjer sva si privoščila vodo, kavo in pivo. Po rehidraciji je sledil še kratek vzpon do avta v vasi in tura je bila zaključena. Med potjo sem nekaj pritisnil na Garminu in na koncu nisem imel pravih podatkov. Rekel bi, da je tura dolga nekje 40 km in 1200 metrov vzpona. Ni veliko, vendar naj vas to ne zavede saj je včasih potrebno res intenzivno pritiskati pedala, kajti teren je vse prej kot lahek. Po spakiranju koles v avto sva se še malo sprehodila po vasi, odkrila lokalne mačke, sod s komarji, kakije in kivije ter zadovoljna odbrenkala domov. Priporočam.