Ta teden nič presenetljivega. S kolesom po okoliških hribčkih

Teden je minil ekspresno in ni mi uspelo sestaviti kakšne daljše kolesarske ture ali odkriti kaj povsem novega. Trenutno v gozdovih poteka plenjenje, ki ga povzročajo gobarji z enormnimi količinami nabranih gob. Med kolesarjenjem sem srečal že kar nekaj osebkov, ki iz gozda privlečejo vsaj 10 kg gob naenkrat. Nekako se jim zdi, da jim to pripada, da je to nekaj kar čaka na njih in je pač njihovo. Teren, ki ga prečijo popolnoma uplenijo in za sabo ne pustijo nič. Po možnosti še pohodijo in prevrnejo neužitne gobe. Verjetno je iluzorno pričakovati, da bi se ti ljudje zavedali kaj gobe pomenijo za gozd. Kaj gobe? Vse bolj se mi zdi, da ljudje ne vedo več kaj točno za nas vse pomeni gozd. Važno je, da naša nacionalna zavest narašča s pomočjo gromozanskih športnih uspehov, da imamo gospodarski napredek, da vse več zemljanov ve kje je naša mala deželica in da vse več ljudi nima pojma kaj se dejansko dogaja z naravo. V kolikor ima kdo le željo po tem, da bi bolje razumel gozd, pa mu v branje priporočam knjigo Skrivno življenje dreves, ki jo je napisal nemški avtor Peter Wohlleben.

V četrtek sva z Mojco izkoristila lepo vreme po dežju. Iz Polja sva odkolesarila do Turjaka. Tokrat sva se povzpela na Pance in Lipoglav od koder sva se spustila do Repč. V Repčah se nisva spustila nazaj dol ampak nadaljevala naravnost. Po lepem makadamu in še lepšem gozdu ter travnikih sva se spustila do vasi Pleče. Gre za varianto, ki sem jo odkril letos v enem izmed poletnih, vročih potepanj po okoliških kucljih. Spust naju je mimo kamnoloma pripeljal pod dolenjsko avtocesto. Nadaljevala sva po cesti do Škofljice od koder sva se čez Barje odpeljala do Želimelj. Od tam pa po klasičnem čudovitem vzponu do Turjaka. Nazaj sva se vrnila čez Gradež in naprej čez Št. Jurij ter Ponovo Vas v Grosuplje. V Grosupljem sva zavila proti Cikavi in nadaljevala v smeri Paradišča. Od tam sva se povzpela mimo Magdalenske gore na Mali Lipoglav in se čez Pance spustila nazaj proti Ljubljani.

Včeraj pa sva se z gorskimi kolesi najprej čez Pečarja odpeljala v Besnico. Pri odcepu za Ravno Brdo sva zavila desno in se po dobro ohranjenem makadamu povzpela do vasi. Od vasi sva se vzpenjala še nekaj sto metrov, nato pa zavila levo v smeri modrih markacij za gorsko-kolesarsko pot. Sledila je čudovita pot čez gozd z nekaj krajšimi vzponi in spusti vse do vasi Pance. Tudi to pot sem odkril letos poleti. Pred nekaj tedni sva jo z mojim gravel/potovalnim kolesom že prekolesarila z Marjanom. Z gorskim kolesom je vsekakor bolj sproščeno, kajti najde se tudi kakšen malo bolj grob odsek, ampak nič težjega. Sledil je spust iz Panc nazaj proti Ljubljani.