Kolesarska tura v hrvaški Istri

V sredo sva z Marjanom odpeljala lep krog v hrvaški Istri. Marjan me je že v ponedeljek začel prepričevati, da bi se v sredo odpeljala nekam v Istro in odkolesarila kakšen lep krog. Ni se mi preveč dalo voziti z avtom, a ko sem videl, da je to zadnja možnost pred poslabšanjem vremena sem le popustil. Marjanu sem rekel, da lahko pelje kamor hoče. V sredo zjutraj sva že drvela proti Hrvaški. Čeprav pot ni bila dolga sem na koncu že komaj čakal, da se usedeva na kolesi. Avto sva parkirala malo pred Porečom. Sledilo je pol ure nastavitev na zadnji zavori Marjanovega kolesa, ki je v popolnoma klavrnem stanju. Situacija je že precej resna in vsakič, ko Marjan zavira, ga lahko slišiš daleč naokoli. Samo še vprašanje časa je, kdaj bo začelo pobirati obroče. Po tem, ko sva uspela za silo usposobiti zavoro sva le začela poganjati pedala. Najprej sva se spustila v Poreč in od tam ndaljevala v smeri proti Svetem Lovreču. Ker je bila cesta preveč prometna sem na garminu kmalu našel obvoze po makadamih in poljskih poteh. V Svetem Lovreču so me ujele službene obveznosti in moral sem se malo jeziti ter urediti nujno zadevo. Kmalu sva nadaljevala po manj prometni cesti. Začela se je kolesarska uživancija med zelenilom. Postalo je tudi bolj toplo. V vasi Korenići sva se spustila do Dvigrada in se začela vzpenjati proti vasi Kanfanar. Med vzponom sem zopet moral opraviti nekaj telefonskih razgovorov in končno se je obetal preostanek dneva brez telefonov. Šibala sva naprej in se skozi vas Smoljanci usmerila proti Svetvinčnenatu. Ob trdnjavi sva naredila krajši premor in si privoščila osvežitev. Vasi v tem času so prav prijetne saj je manj turistov in huda vročina je le zapustila te kraje. Ugotovila sva, da ura neusmiljeno teče in da bo treba kmalu naprej. Najprej sva se spustila nazaj do Smoljancev in nadaljevala proti Balam. V Balah sva se za kratek čas ustavila in se zapeljala čez zanimive uličice. Usmerila sva se proti Rovinju in kmalu ugotovila, da sva zopet prišla na precej prometno cesto. Pred Rovinjem sva zavila desno in se po makadamu povzpela do naslednje ceste, ki pripelje do vasi Rovinjsko selo. Za nadaljevanje sem zopet našel lokalno cestico, ki naju je pripeljala na glavno cesto, ki se spusti v Limski kanal. Na srečo ni bilo pretirane gneče in spust je bil prav prijeten. Na najnižji točki ture ob Limskem kanalu se nisva ustavljala. Sledil je vzpon in nadaljevanje v smeri Poreča. V vasi Gradina sva zopet skrenila z glavne ceste in se usmerila proti Montižani. Promet je izginil in zopet sva v miru kolesarila po lepi istrski pokrajini. Vse do Poreča sva v miru in obsijana s soncem uživala v pogledih na zelenilo. Ob cesti pa sem presenetil tudi tri fazane, ki so poskakali v grmovje. V Poreču sva čez krožna krožišča odkolesarila nazaj do avta. Za nama je bilo 100 kilometrov dolg krog in 1080 metrov vzpona. Marjan si je zaželel še kopanja in z avtom sva se odpeljala do morja. Jaz sem odšel v vodo do kolen, Marjan pa je zaplaval naokoli. Sledil je še povratek nazaj domov, kjer naju je z vrhunsko svežo gobovo juho in ajdovimi žganci pričakala Mojca. Joj, kako je ob kozarčku rdečega vse skupaj teknilo.