Iz Slovenskih Konjic na Pohorje. Spust z Rogle v Zreče

Po nekaj krajših kolesarskih turic med tednom, sem za vikend načrtoval kakšno malce obsežnejšo. Izbral sem si Pohorje. Mojca je bila takoj za. Za izhodišče sva izbrala Slovenske Konjice. Zopet sem naredil načrt poti in že sva letela proti Slovenskim Konjicam kjer sva pustila avto. Najprej sva čez vasi Vešenik in Gabrovnik odkolesarila v smeri Oplotnice. Kolesarila sva mimo ogromnih hiš in se spraševala zakaj zlomka ljudje zidajo tako velike hiše. Odgovora nisva našla. V Oplotnici sva zavila desno in pri cerkvi naletela na verski obred, ki je vključeval veliko otrok. Izgledalo je kot, da so vsi iz omar potegnili svoje najlepše obleke in se odpravili v cerkev. Bila je res gneča in, ko sva prikolesarila mimo sva morala paziti, da koga ne povoziva. V vasi Čadrma se je cesta močno postavila pokonci. Postalo je vroče in kar nekaj časa sva morala lepo pritiskati na pedala. Hitro sva pridobivala na višini in se kmalu znašla na obronkih Pohorja. Vozila sva mimo ogromnih kmetij z ogromnimi pašniki in ogromno domačimi živalmi. Začelo je rahlo pihljati in zrak je postal precej bolj svež. V vikend naselju Planina pod Šumikom sva končno zapeljala v gozd. Na naslednjem razpotju sva se usmerila levo v smeri hotela Jakec pri smučišču Trije Kralji. Bila sva na višini 1100 metrov in v hotelu sva si privoščila osvežitev. Medtem, ko sva sedela zunaj je zaradi vetra postalo precej sveže. Po rehidraciji sva se po asfaltni cesti spustila nazaj do odcepa in nadaljevala naravnost. Asfalt se je spremenil v makadam in kolesarila sva naprej v smeri Pragozdnega rezervata Šumika. Srečala sva bolj malo ljudi in avtomobilov. Bilo je res užitek kolesariti v gozdu in svežem zraku. Počasi sva se približala soteski potoka Lobnica. Bila sva navdušena nad naravno lepoto te soteske. Presenetilo naju je predvsem to, da gre za res strmo sotesko. Še malo sva pobrcala in znašla sva na mestu kjer cesta preči potok. Usstavila sva se ob potoku kjer je tudi izhodišče za ogled slapu Šumik. Ker si nisva upala pustiti koles samih, se žal nisva odpravila do slapu. Uživala pa sva ob potoku, ki zaradi temne kamnine izgleda res drugače. Po tem, ko sva se naužila naravnih lepot sva nadaljevala proti Koči na Šumiku. Gre za res fascinantno kočo, ki je ena lepših kar sem jih videl zadnje čase. Trenutno je v prenovi in ni odprta. Odkolesarila sva naprej v smeri Tihega jezera. Čeprav sva prišla skoraj do jezera nikakor nisva mogla ugotoviti kje točno se nahaja. Ker je bil teren popolnoma razmočen nama ni ravno dišalo, da ga iščeva in si namočiva kolesarske čevlje. Obrnila sva in se spustila malo nazaj do odcepa desno. Zavila sva na pot, ki pa se je kmalu spremnila v peš pot. Nadaljevala sva peš dokler nisva prišla zopet na cesto kjer sva lahko kolesarila. Na zemljevidu sem videl, da je cesta kamor bi morala priti samo kakšnih 100 metrov oddaljena od naju. Odločil sem se da jo mahneva kar čez gozd. Hitro sva prišla že skoraj do ceste, ko naju je presenetil potok. Bil je ravno dovolj širok, da ga nisva mogla preskočiti. Ja nič, sezujva si čevlje in nogavice in odnesiva kolesi čez potok, sva si rekla. Rečeno, storjeno in bila sva čez. Še kratek vzpon po gozdu in bila sva nazaj na pravi cesti. Sledilo je kolesarjenje po gozdni makadasmki cesti, ki je zaprta za promet. To je pomenilo, da sva kolesarila popolnoma sama, v čudovitem gozdu, na najbolj kvalitetnem makadamu kar sem ga kdaj izkusil. Po bolj ravninskem delu pa je prišel na vrsto še vzpon in pritiskanje pedal v smeri Rogle. Kmalu sva prispela do doma na Pesku kjer sva zavila levo proti Rogli. Sledil je še vzpon po asfaltni cesti do Rogle in končala sva z vzponi. Sledil je šestnajst kilometrski spust po asfaltni cesti v Zreče. Letelo je kot pri norcih in v Zrečah sva se znašla res ekspresno. Nadaljevala sva po cesti nazaj v Slovenske Konjice in krog je bil sklenjen. Poiskala sva lokal v starem delu in si privoščila zasluženo pivo. Za nama je bilo 76 kilometrov in 2066 metrov vzpona. Kar lep zalogaj, ni kaj. Kolesarjenje po Pohorju pa res priporočam.