Po medvedovi deželi s kolesom

V soteski Iške na balanci 😉

Z Robijem sva se že nekaj časa menila za eno malo bolj dirkaško kolesarsko turco. Ker jih imam kar nekaj na zalogi sem hitro našel pravo. V soboto sva se zaradi grozečih neviht v popoldanskem času dobila že ob 8h zjutraj. Najprej sva čez Barje dobro ogrela noge. Nadaljevala sva čez Želimlje v smeri Turjaka. Pri odcepu za Turjak sva nadaljevala naravnost in se čez kakšen kilometer usmerila desno v smeri vasi Četež pri Turjaku. Vzpon je bil tisti pravi, ki ne popusti in kjer je naklonina ravno prava, da ti skuri noge. V Zapotoku se je cesta končno malo zravnala. V križišču sva se usmerila levo proti Osredku. V zaselku Centa sva zavila desno in se usmerila proti Sekirišču. Nadaljevala sva s pritiskanjem pedal do Krvave peči. Na izravnavi sem Robiju lahko razložil zakaj ima vas tako ime. V vasi sva zavila levo in se usmerila proti vasi Selo pri Robu. Čez gozd je letelo in kmalu sva bila na stičišču evropskih pešš poti E7 in E6. Od tu pa sva se po makadamu spustila v dolino reke Iške. Na mostičku je sledil kratek predah. Kaj hitro sva bila spet na kolesih in oddrvela desno ob Iški. Makadam se je hitro končal in sledilo je potiskanje kolesa v precej strm teren. Na srečo ne predolgo, in že sva bila na novem makadamu. Sledil je zmeren nekaj kilometrski vzpon po soteski do asfaltne ceste, ki pripelje v vas Sveti Vid. Iz vasi sva se malo spustila, zavila desno in se usmerila proti Rakitni. Čez gozd na ovinkih je res letelo in moral sva biti previdna. Kmalu sva prišla na asfaltno cesto, ki pripelje na Rakitno. Malce sva si odahnila in zašibala desno. Najprej rahel rahel vzpon in že sva drvela po asfaltu navzdol proti Rakitni. Pri hotela sva se odžejala in nadaljevala proti vasi. Že doma sem na zemljevidih gledal makadam, ki te desno od Rakitne okoli hriba pripelje v vas Gornji Ig. No, ko sva ravno tu pa poskusiva sem si rekel. Nekaj časa sva bila na pravi poti, potem pa sva nekje zavila preveč levo in se znašla na gozdni poti/stezici/blatu/lužah, ki je bila za namaček še precej strma. Na srečo sem na Garminu lahko spremljal v katero smer se morava spuščati. Bilo je res divje, a na srečo sva čez nekaj časa le prispela do makadama, ki naju je rešil blatnih poti. Nadaljevanje poti je bilo res enkratno saj sva kolesarila v samoti gozda. Srečala sva nekaj košut in uživala v zmernem spustu. Pridrvela sva v Gornji Ig in sledil je še spust po asfaltni cesti do Iškega Vintgarja. Od tam pa čez Strahomer in Barje nazaj v Ljubljano. Na koncu ture so me noge že pošteno bolele. V Štepanjskem naselju sva se z Robijem poslovila in odkolesarila vsak v svojo smer. Za nama je bilo 108 kilometrov in 1670 metrov vzpona po vseh možnih terenih. Res lepe tura, ki sem ji dodal dve novi sekciji, ki jih v preteklosti še nisem vozil.

Zjutraj sveže in megleno.

Kmalu se je megla umaknila.

Višje okoli Krima.

Postaja vroče.

Čez potoke.

V hrib.

Robi ležerno.

Robi napadalno.

Prepreke.