Iz Polja s kolesom na Kum.

Vrh Kuma.

Je možno, da še nisem bil na Kumu? Je možno. Danes sem okoli 13h iz Polja z mojim novim črnim vrancem odbrzel na Kum. Najprej sem se odpeljal do Zaloga, zavil v Besnico in se povzpel na Trebeljevo. Vreme me je zopet razvajalo in zdelo se mi je, da je pred mano zopet lep dan. Že sem brzel v dolino z vetrom v laseh in z nasmeškom na ustih. Na kolo se še malo navajam, in že sedaj moram reči, da karbon res odlično pobira luknje. V trenutku, ko se zgodi tresljaj se le-ta nekako izgubi preden pride do telesa. Vsekakor dobrodošla lastnost, ko si na kolesu 6 ur. Šibam mimo Šmartnega pri Litiji že tretjič v petih dneh in nadaljujem po glavni cesti ob Savi do zloglasne tovarne Lefarge. Cementarna Lafarge je znana po tem, kako je hotela nategniti okoliške prebivalce in jim zaradi profita hotela vsiliti še več svinjarije. Na srečo so se uprli aktivisti kot je Uroš Macerl in somišljeniki ter vsaj malo zaustaviti lakomni pohod teh pobebljenih kravatarjev. Bravo Uroš. Vožnja po zelo prometni cesti je trajala 16 km in ni bila prav nič prijetna, zaradi nekaterih voznikov, ki z veliko hitrostjo pridrvijo mimo tebe. No, prehitevali pa so me tudi vlačilci in druga tovorna vozila. Nekako preživim avtomobilsko obleganje in v križišču zavijem desno kjer se začne vzpon na Kum. Cesta je precej strma in pravšnja za “pumpanje” nog. Ravnine, kjer bi jih lahko odpočil praktično ni. Po nekaj kilometrih vzpona me malo načne, ampak rečem si, da s kolesa ne stopim dokler nisem na vrhu. Zadnje 3 kilometre pred vrhom se asfalt spremeni v makedam in vožnja z ozkimi gumami postane kar malo naporna. Kljub strmini in makedamu sem prišel uspešno na vrh. V družbi dveh kozic, ki sem jih malo nahranil z mandelnji se nastavljam soncu, spijem kavico, nadomestim porabljeno tekočino ter nekaj pomalicam. V trenutku, ko pogledam na uro ugotovim, da je že pozna in odbrzim v dolino. Čaka me še 60 km poti nazaj. Na spustu cvilijo zavore saj je strmina huda jaz pa ne vem kaj me čaka za ovinkom. Zopet sem moral nekaj kilometrov voziti po glavni cesti, a sem tokrat zavil desno čez most v Savo. Od tam sem po levem bregu Save nadaljeval do Litije. Od Litije pa že po stari in poznani poti do Kresnic in naprej v Jevnico, Zalog in na koncu Polje. V Polju me Julči pričaka s krožnikom odlične fižolove juhe, pri Nini pa odbijem enega kozoroga. Za mano je 123 kilometrov in 1615 metrov vzpona. Vsekakor tura za dobro pripravljene. Na kolesu sem sedel okrog 5 ur in dvajset minut.

Motam črnega vranca. JUHUHU!!!

Križišče kjer cesta zavije gor proti Kumu. Smrdljive tovarne v ozadju ne bom sploh omenjal.

Dom na Kumu je ob ponedeljkih zaprt. Še dobro da je torek.

Stolp na vrhu. Lepo ni kaj.

Moja kozica. Lahko sem jo božal, če sem ji dal mandeljnje.

Skupna slika na vrhu.

Čudovite barve jeseni so me spremljale ob vzponu in spustu.

Najvišji dimnik daleč naokoli.

Na lesenem mostu čez Savo.