Grintovec, 2558m

Sončen dan in čas za pošteno trening turo v gorah. Z Marjanom sva se odpravila na Grintovec. Gora je legendarna, kajti iz balkona naše bivše hiše v Polju in ulice sem ga lahko opazoval vso svojo mladost. Deloval je mogočno. Prvič sem ga obiskal, ko sem imel 14 let. To je bil nepozaben izlet po vršacih Kamniških alp s svojim vodnikom pri tabornikih – Alešom Ferencem in Matjažem. Ena najbolj zanimivih stvari na tem izletu se mi je pripetila na Kokrškem sedlu kjer smo prespali. Zgodaj zjutraj smo krenili na pot in v naglici ter temi sem si nadel gojzarje ter odšel na pot. Ves čas na poti mi je bilo nekaj nenavadnega na teh gojzarjih, vendar nisem vedel  kaj točno. No, drugi dan pa mi je kapnilo. Obul sem gojzarje, ki niso moje. Model gojzarjev enak, le šivi so bili drugačne barve. Na srečo sva imela z možakarjem enako številko noge in samo upam lahko, da je on obul moje. Toliko o dogodkih v mladosti. Sicer pa so bili to časi, ko je bilo na razpolago le nekaj modelov planinskih gojzarjev in kaj hitro je lahko prišlo do zamenjave.

Trenutek utrujenosti, ki ga je ujel Aleš Ferenc leta 1989. Nekje na poti na Grintovec. Lahko vidite moje oziroma od nekoga pač, Adidas planinske čevlje. Pa stari kje je že to!!!!

Danes sva s hojo začela že ob 7:05 in prišla na vrh tri ure kasneje. Pot je bila v spodnjem delu do melišča poledenela. Na strehi Grintovca pa je bil sneg zaradi visokih temperatur mehak in ni bilo kakšne hude nevarnosti zdrsa. Kljub temu sva v polni “bojni” opremi opravila vzpon in zopet malo potrenirala hojo z derezami in cepinom. Na vrhu sva srečala slovensko reprezentanco v turnem smučanju. Nazaj grede sva se ustavila na Spodnjih Jamah in se sončila na soncu, ki je danes resnično pripekalo. Od Kokrškega sedla navzdol pa je bila kar prijetna “smučarija” na gojzarjih.Ob 13:30 sva bila že pri avtu.  Premagala sva 1.668m višinske razlike in se zadovoljno odpeljala domov. To je bil moj peti obisk gore. Grintovec, še se vidiva.

[Show slideshow]