Iz Ljubjane na Kočo pod Blegošem (1360 m) s kolesom.

Krožna pot, ki pelje čez Škofjeloške in Polhograjske hribe do koče pod Blegošem. Vrnemo se čez Škofjo Loko nazaj v Ljubjano.

Napovedan lep dan in že letim v gore. Mojco je napadel nadležen prehlad in žal ni mogla z mano. Tokrat grem s kolesom, da malo odpočijem svoje artritične palce na nogah. Na prejšnjem kolesarskem izletu sva opazovala Blegoš v daljavi in ugotavljala, da je precej daleč. Pa še Poljanska dolina je vmes. Danes pa sem se odločil, da se odpravim kar tja. Okoli enajstih sem zajahal mojo rdečo raketo in odkolesaril po klasični poti v Polhov Gradec. Nato sem se po dolini potoka Velika Božna povzpel do mesta kjer sva prejšnjič opazovala Blegoš. Sledil je spust v Poljane. Od tam naprej pa se je zopet začelo vzpenjanje. Najprej do vasi Volča in naprej po široki cesti do vasi Javorje. Tam sem zavil levo in se po strmem klancu povzpel do Žetine. Bilo je res vroče in kmalu mi je zmanjkalo pijače. Na srečo sem se pripeljal mimo gorskega potočka in napolnil sem si bidon ter se pošteno napil. Nadaljeval sem pot po kolovozu. Na križišču pod Blegošem sem se usmeril proti koči. Kmalu sem ugotovil, da je koča na zahodni strani Blegoša kar pomeni, da se bom moral peljati skoraj okoli Blegoša. Kolovoz se kar ni nehal in kakšen kilometer prek kočo sem prvič malo bolj močno začutil bolečino v zunanjem delu kolena. Do koče je bilo potrebno še pošteno garati. V trenutku, ko sem stopil s kolesa pred kočo pa me je v zunanjem delu kolena tako močno uščipnilo, da sem se skoraj sesedel. Takoj sem vedel, da me danes čaka še zanimivo nadaljevanje. To so bili namreč klasični znaki za “Iliotibial band syndrome” ali Sindrom ilotibialnega trakta. Upam samo, da se ne misli še kaj razvijati naprej. V naslednjih dneh se moram resno lotiti sanacije z raztegovanjem in vajami za moč. Pred kočo sem malo posedel, pojedel presto in popil Radler in že sem šibal nazaj. Čakala me je namreč še dolga pot nazaj v Ljubljano. Števec se je pri koči ustavil pri 54 km. Pri spustu nisem imel težav. V trenutku, ko sem pripeljal do prvega klanca pa se mi je zopet oglasil Ilotibialni trakt in le s težavo sem zvozil klance. Ma ne s težavo! Z veliko muko. Sledil je dolg spust v Škofjo Loko in zopet sem imel nekaj časa mir. Na poti sem nabral še marele za večerjo in že sem bil v Loki. Od tu me je čakalo še nadaljevanje mukotrpne vožnje do Ljubljane. Po ravnini je bilo lažje in pogruntal sem, če sprednji del stopala držim bolj navzdol mi bolečina malo popusti. V glavnem pa je delala desna noga, ki se je danes res nadelala. Kmalu sem bil v Ljubljani in ni mi bilo več treba prenašati bolečine. Števec se je ustavil na 107 km, višinskih je bilo pa ogromno. Bom videl kako se bo razvijalo naprej.

Čudovite barve na poti.

Kolo počiva na trati.

Spomin na naše Borce v Poljanah nad Škofjo Loko.

Živalska kosilnica. Na desni strani so že pokosili.

Smer Žetina in koča pod Blegošem.

200 metrov pod vrhom Blegoša. Uživam na klopci na soncu. Ilotibialni trakt pa kljuva.

Pogled na Julijce in Triglav v sredini.

Jesenski odtenki v gozdu. Zadaj Ratitovec.