Vrtača, 2181m

Vzpon na Vrtačo po Y oz. vzhodni grapi in sestop po južni grapi.

[jwplayer file=”http://www.durini.si/video/vrtaca.mp4″ image=”http://www.durini.si/video/vrtaca01.jpg” autoplay=”false”]
Muzika:

Včeraj sva se z Mojco povzpela na Vrtačo. Vrtačo sem v decembru že dvakrat opazoval z Begunjščice in končno je napočil čas, da jo obiščeva. V čudovitem sončnem vremenu sva se mimo Zelenice in Suhega rušja povzpela pod Palec. Pred vstopom v vzhodno grapo, ki je bolj znana tudi kot y grapa (zaradi y oblike v zgornjem delu) sva se primerno opremila in dereze so žačele škripati. Sneg je bil trd in po zvoku sodeč pravi “škripavček” v katerega je res užitek zabadati dereze. Za nama se je odpravil tudi možakar, ki pa je po tem, ko sva prišla v ozek del grape izginil. Po vsej verjetnosti je obrnil. Strmina ni popuščala in pogled po grapi navzdol je bil res izjemen. Grapa ni pretirano dolga vendar je naklonina resna (do 45°) in neprimerna za tiste, ki tega niso vajeni. V “križišču” sva izbrala levi (lažji) krak in hitro sva napredovala. Kmalu sva ob pogledu navzgor za robom zagledala sonce. Na vrhu so naju pričakali sonce, kavke in čudoviti razgledi naokoli. V dolino sva se spustila po južni grapi v kateri pa je bil sneg že malo bolj mehak. Po spustu sva snela železje, zavila levo na pot do Zelenice in zadovoljna prikorakala do avta. Ahh kdaj pa, če ne zdaj, he,he,he.

Šibava proti Zelenici.

Čez Suho ruševje pa že po soncu. V ozadju pa Begunjščica

Opa, kako lepo se odpre. Vrtača na levi. Zelenjak in Palec na desni.

Melišče pred vstopom v grapo. Strmina ne popušča. V ozadju pogled na Palec.

Aha tukaj gor bo treba. Vstop v y oz. vzhodno grapo.

Grapa se zoži. Še vedno je strmo.

Malo pred izstopom iz grape. Tukaj je že malo položnejše.

Na vrhu pa uživancija.

Končno za spremembo cepin in vrv namesto križa.

Sledil je spust po južni grapi.

Mojca šiba v dolino.