Kranjska Rinka, 2453m in hud severozahodnik v laseh.
Čas je bil spet za hudo višinsko razliko. Bo 1553 dovolj? Bo. Ajde pičiva in z Marjanom sva danes čez Žmavcarje sopihala proti bivaku pod Skuto. Pot je kar dolgo kopna in do melišča nisva rabila niti derez. Ob natikanju le teh pa mi je veter odpihnil vrečko za dereze, ki je poletela v dolino. Spustil sem se kakšnih 100 metrov a je nisem našel. Bo že počakala, ko se vrneva. Vreme je bilo lepo, menjavali so se oblaki in sonce. Precej okrepljen pa je bil mrzel severozahodni veter, ki ni popuščal. Mrzel kot čaj po usemurni hoji in oster kot skala, ki ti naredi zarezo v gojzar, nama je večino časa krepil kožo na obrazu. Pri bivaku se nisva preveč dolgo zadrževala ker je zopet pihalo kot pri norcih. Počasi sva se približevala vrhu Kranjske Rinke. Tudi na vrhu se je pojavil prijatelj Pero Vetrič, ki nama ni dopuščal ravno veliko užitkov pri razgledih. Hitro sva jo odkurila v dolino. Pri bivaku sva se okrepčala in nadaljevala s spustom. Oslepljena od gorskih lepot in zamišljena sva jo “usekala” mimo odcepa za Žmavcarje. Potem, ko sva se že kar nekaj časa spuščala, sem ugotovil, da sva na napačni poti. Nič, nazaj gor, juhuhu. Spust je bil zaradi malo snega precej naporen in po sedmih urah sva prišla do avta. Vmes sem v ruševju našel mojo vrečko za dereze, ki me je lepo počakala. Pridna. Marjan je blestel v svoji novi vetrovki in nasploh je bilo super. Aja, ne smem pozabiti omeniti “psihopata”, ki je s sprejem posprejal vse skale na poti do bivaka. Prav z veseljem bi ga srečal, mu skočil za vrat ter ga skupaj z njegovim sprejem poslal čez Žmavcarje direktno v dolino. Po zraku itak.

Takoj zjutraj ob 8h te naspidira takle pogled v višave.

Sva že višje in zelenje počasi izginja. No itak bi moralo biti v tem času vse belo. Pa pač ni.

Včasih, ko se na poti obrnemo nas preseneti gora, ki budno spremlja naše gibanje. Tokrat je to Brana.

Z bivaka se vidi Grintovec.

Midva pa že šibava proti vrhu. V ozadju se bohotijo Turska gora, Planjava, Ojstrica...

Malo pod vrhom. Ajde Marjan še malo.

Marjan na vrhu. Veter vleče vendar ščiti ga nova čist huda vetrovka.

Nastavimo se še malo vetru na vrhu. V ozadju Skuta.

Šibamo dol z vrha.

Sledi spust. Posloviva se od vrhov. Se vidimo.

Marjan na delu kjer so noge že precej trpele. Še vedno pa sva morala biti previdna.

Takole pa je "model" označil vsako drugo skalo na poti.