Čas je bil spet za hudo višinsko razliko. Bo 1553 dovolj? Bo. Ajde pičiva in z Marjanom sva danes čez Žmavcarje sopihala proti bivaku pod Skuto. Pot je kar dolgo kopna in do melišča nisva rabila niti derez. Ob natikanju le teh pa mi je veter odpihnil vrečko za dereze, ki je poletela v dolino. Spustil sem se kakšnih 100 metrov a je nisem našel. Bo že počakala, ko se vrneva. Vreme je bilo lepo, menjavali so se oblaki in sonce. Precej okrepljen pa je bil mrzel severozahodni veter, ki ni popuščal. Mrzel kot čaj po usemurni hoji in oster kot skala, ki ti naredi zarezo v gojzar, nama je večino časa krepil kožo na obrazu. Pri bivaku se nisva preveč dolgo zadrževala ker je zopet pihalo kot pri norcih. Počasi sva se približevala vrhu Kranjske Rinke. Tudi na vrhu se je pojavil prijatelj Pero Vetrič, ki nama ni dopuščal ravno veliko užitkov pri razgledih. Hitro sva jo odkurila v dolino. Pri bivaku sva se okrepčala in nadaljevala s spustom. Oslepljena od gorskih lepot in zamišljena sva jo “usekala” mimo odcepa za Žmavcarje. Potem, ko sva se že kar nekaj časa spuščala, sem ugotovil, da sva na napačni poti. Nič, nazaj gor, juhuhu. Spust je bil zaradi malo snega precej naporen in po sedmih urah sva prišla do avta. Vmes sem v ruševju našel mojo vrečko za dereze, ki me je lepo počakala. Pridna. Marjan je blestel v svoji novi vetrovki in nasploh je bilo super. Aja, ne smem pozabiti omeniti “psihopata”, ki je s sprejem posprejal vse skale na poti do bivaka. Prav z veseljem bi ga srečal, mu skočil za vrat ter ga skupaj z njegovim sprejem poslal čez Žmavcarje direktno v dolino. Po zraku itak.

Takoj zjutraj ob 8h te naspidira takle pogled v višave.

Sva že višje in zelenje počasi izginja. No itak bi moralo biti v tem času vse belo. Pa pač ni.

Včasih, ko se na poti obrnemo nas preseneti gora, ki budno spremlja naše gibanje. Tokrat je to Brana.

Z bivaka se vidi Grintovec.

Midva pa že šibava proti vrhu. V ozadju se bohotijo Turska gora, Planjava, Ojstrica...

Malo pod vrhom. Ajde Marjan še malo.

Marjan na vrhu. Veter vleče vendar ščiti ga nova čist huda vetrovka.

Nastavimo se še malo vetru na vrhu. V ozadju Skuta.

Šibamo dol z vrha.

Sledi spust. Posloviva se od vrhov. Se vidimo.

Marjan na delu kjer so noge že precej trpele. Še vedno pa sva morala biti previdna.

Takole pa je "model" označil vsako drugo skalo na poti.

Koča pri slapu Savica – Komarča – Koča pri Triglavskih jezerih – Komna – Koča pri slapu Savica

Sončna nedelja in že pakiram nahrbtnik. Tokrat z Mojco. Pod vtisom Miheliča izberem Julijce. Zjutraj še ne veva, da bo to eden izmed izletov, ki se zaradi objektivnih razlogov spremeni v zanimivo dogodivščino. Med pakiranjem pozabim gamaše, ki so pozimi kar pomemben del opreme. To ugotovim pri Koči v Savici. Nič, malo bom imel mokro v čevljih kaj pa čem? Vuššš in že sopihava čez Komarčo. Na začetku popolnoma kopna, kasneje pa na nekaterih delih led in sneg malo oteži nadaljevanje. Ampak ni hudega in kaj kmalu sva pri Črnem jezeru. Pri odcepu za Komno je levo zavil najin predhodnik in gaz se konča. Super, do Koče pri Triglavskih jezerih bo treba na novo zgaziti. Pa začnimo. Stara mašina zasopiha, sklepi zacvilijo in kaj kmalu deluje kot nova. Hodiva čez gozd v popolni tišini, opazujeva ledene sveče, se srečava z gamsom in uživava. Kmalu sva pri Jezerih. Snega ni veliko, vendar niti pri enem koraku ne zdrži teže človeka, zato se ves čas vdira.To seveda pobere precej energije. Čeprav ni ravno hudo mraz se brez težav sprehodiva čez jezero. Pri koči pomalicava in uživava v miru ter tišini. Kaj kmalu ugotoviva, da je ura že skoraj 14h in da bo treba pohiteti. Velika Tičarica odpade. Odločiva se, da bova šla do Komne in se od tam spustila v dolino. Seveda še ne veva kaj naju čaka. Na poti do Komne pa na žalost samo smučina, ki še bolj zaplete korak. Noge nikakor ne moreš postaviti normalno in vsak korak je nekakšno lovljenje ravnotežja, obremenjevanje zapestij, gležnjev in kolkov. Počasi vseeno napredujeva skozi deželo hribčkov in dolinic in neštetokrat se povzpneva in spustiva. Vmes naju v lepem vremenu preseneti tudi malo snega in slika je idealna. Spodnji del hlač se mi spremeni v ledene gamaše in začenjam sumiti, da imam popolnoma mokre nogavice. Končno zagledava kočo in zdi se nama, da ni več daleč. Pokrajina dobi odtenek rdeče in dan se počasi poslavlja. Spust v dolino bo potekal ponoči, tu nimava kaj. Na srečo je pot v dolino široka, položna in varna ne? Ne! Pot je bila na nekaterih mestih precej poledenela in kot po jajcih sva se spuščala v dolino. Mojco napade strah, ki izvira iz krpice ledu, ki je lansko leto povzročila dvojni zlom noge in se ji lahko zahvali za 12 vijakov ter dve ploščici. Najina hitrost se res zmanjša in serpentine v soju polne lune počasi izginjajo za nama. Ob 18:30 sva pri avtu. Izmučena a zelo srečna ugotoviva, da sva hodila 9 ur in pol. Sezujem čevlje in ugotovim, da mi je med prsti skoraj zrasla plavalna kožica. Kaj hitro tudi ugotovim, da sem pozabil dodatne nogavice. Obrnem ključ in polna vtisov šibava proti Ljubljani.

Komarča in Mojca na zasneženi poti.

Jeklenice omogočijo varen prehod.

Črno jezero v senci in popolnoma poledenelo.

Naletela sva na ogromne sveče velikosti človeka.

Ja, manj je dreves več je snega. Še malo pa se bo pokazalo jezero.

Nekje se precej vdira.

Sprehod po jezeru na lastno odgovornost.

Čudoviti gorski motivi se ne nehajo.

Sonce enkrat je drugič ni.

Pri koči sva se malo posončila in okrepčala.

Ja tukaj sva pa že malo utrujena, Komna se kar noče pokazati.

Na komni pa tak prizor. UOOOO.

Ja včasih je treba tudi po temi dol.

Čudovito pohajkovanje po osamljeni Dleskovški planoti in okoliških vrhovih

Vikend je tu, vreme lepo, hopa že pakiramo ruzak. Marjana povabim na gorniško klatenje po Delskovški planoti in le ta radostno sprejme povabilo. Zjutraj sicer zaspi in Gordana ga zbudi iz kome. Jaz veselo čakam pred Sax pubom in ugotavljam, da škoda ker se Ljubo seli. Iz Podvolovjeka se z avtom pripeljeva do križišča kjer cesta zavije levo proti Ravnem Polju. že šibava po sončku in nadaljujeva pot proti čudoviti lovski koči s hišno številko. Od tam se napotiva navzgor in kmalu prisopihava na Desko. Sonce pošteno pripeka. Srečava dva turna smučarja. Razgledava se naokoli in občudujeva Kamniško lepotico Ojstrico. Nadaljujeva pot proti Tolstemu vrhu kjer zopet občudujeva gospodično mično.Pogled nama seže tudi proti Velikemu vrhu in Veliki Zelenici. No, če sva se lansko leto povzpela na Veliki vrh pa se bova letos na Veliko Zelenico. Spustiva se iz Tolstega vrha in kar nekaj časa gaziva po snegu, ki ga je napihal orkanski veter prejšnji večer. Snežna podlaga večinoma ne drži človeka in sledi mukotrpno delo. Vzpon na vrh ponudi malo boljše razmere in kaj hitro sva na vrhu. Sonce izgine (pogosta praksa sonca, kadar prideš na vrh). Na vrhu piha in ne zadrživa se preveč dolgo. Popihava jo nazaj dol in sestopiva do planine Podvežak ter naprej do avta. Vmes pametujeva, se smejiva, čudiva in zabavava. Prekrasen dan v gorah. Hoje pa je bilo za cca. 6 ur in 30 minut.

Že šibava proti Deski, sonce pripeka.

Marjan švica v dolgih gatah, he,he,he.

Nadaljujeva proti Tolstemu vrhu.

Odpre se čist fantastičen pogled na Planjavo in Ojstrico.

Joj, najprej dol potem pa spet gor na Veliko Zelenico ne levi. Na desni Veliki vrh.

Marjan na poti proti Veliki Zelenici. Veliki vrh v ozadju.

Zapoziral sem z Ojstrico.

Ja, spet ona, vem ja.