V lovu za soncem nad Jezerskim.

Zopet oblačen in turoben dan v Ljubljani. Odlična priložnost za skok v hribe. Vruuuuum in že letiva na večkrat obiskan kraj Jezerska Kočna. Parkirava v bližina gorniškega centra našega gorskega asa Dava Karničarja. Od tu pelje pot na Goli Vrh, ki je varna, nezahtevna in ne predstavlja nikakršnih posebnih težav. Vzpon in spust nama je vzel le dobre tri urice. Ves čas sva hodila po snegu, ki ga sicer še ni veliko ampak dovolj, da sva lahko uživala v zimski pravljici. Vrh pa je seveda gol in ponuja res lepe razglede naokoli. Čeprav kar hladno, pa naju je sonček na vrhu prijetno ogrel.

Kaj hitro sva prišla do Jenkove planine od koder se je že lepo videlo vrh.

Tukaj sva že blizu vrha. Pot poteka po gozdu, ki ga je osvetlilo sonce in igra svetlobe je bila popolna.

Tik pod vrhom. Nekaj pohodnikov nama je že naredilo gaz.

Na vrhu se odpre čudovit razgled na Kočno, Grintovec, Skuto...

V ozadju na desni pa najina prijateljica Velika Baba.

Pogled v dolino na Jezersko.

Danes sva z Marjanom skočila na krožno pot. Iz doline Setnice sva se povzpela na Grmado, nadaljevala na Tošč in se spustila nazaj do Setnice. Sneg se začne nekje pri 700 metrih in ga ni prav veliko. Na vrhu Tošča pa naju je čakalo neprijetno presenečenje. Nekdo je na vrhu postavil mlado, nekoč živo, sedaj odsekano smrekico in jo okrasil z majhnimi flaškami, bonboni, embalažo čokolad in drugih čičkarij. Resnično ne razumem več zakaj ne moremo pustiti narave pri miru. Zakaj je potrebno povsod kjer seže naš korak pustiti nek pečat, onesnažiti lep miren kotiček. Le tisti, ki razume in ima rad naravo ne potrebuje ničesar drugega, kot le to kar ga obkroža. Vse ostalo je balast, sranje, nadloga in nikakor ne sodi v naravo. Skupaj s tistimi, ki to delajo. Virus ne miruje. Ušel je iz karantene.

Iz pomladi v dolini na zimske razmere v višavah. Inverzije je konec.

[jwplayer file=”http://www.durini.si/video/dovska_baba.flv” image=”http://www.durini.si/video/gubno_dovska_baba_video.jpg” autoplay=”false”]

Danes je bilo za gore napovedano slabo vreme. Vseeno sem se odločil, da ne morem več dihati tega usranega zraka v Ljubljani in zjutraj oddrvel proti goram. Prav veselil sem se mrzlega vetra in šelestenja dreves. Odpravil sem se na Gubno in Dovško Babo v Karavankah. Vidljivost je bila izredno slaba, veter močan, ampak vseeno je bilo čudovito lepo. Nikjer nobenega. Srečal sem dva divja petelina in se na Gubnem sprehajal po snegu. Na Gubnem je bila zaradi goste megle vidljivost tako slaba, da sploh nisem vedel kje je vrh oziroma kdaj sem ga dosegel. Nič hudega, bo pa drugič bolje.

Vodno zajetje, čista kristalna voda.

Megla v gozdu na poti.

Megla na grebenu Gubna.

Sneg je pobelil pot, ki pod Gubnom pelje proti Kepi.

Pravljična slika Dovške Babe.

Na vrhu Dovške Babe seveda zopet megla.

Lovska koča na poti navzdol. Tukaj sem malo počival in pomalical.