Iz Polja na Krvavec in nazaj čez Kamnik v Polje

Volitve so mimo, in kot je bilo za pričakovati, se je Slovenija, ali bolje rečeno Madžarska provinca še dodatno pogreznila v svet sovraštva, ignorance in odsotnosti povezave s svetom, ki nas obdaja. Medtem, ko se morje spreminja v plastično mlakužo, ko je gozda vse manj in je problem pitne vode vse večji, se ljudje ukvarjajo s strahovi, ki jim jih vsiljujejo politiki. Le ti živijo v svojih malih svetovih, popolnoma odrezani od realnosti. Najbolj so ponosni, če se lahko pohvalijo z gospodarsko rastjo in povečano nataliteto. Kot, da ni dovolj jasno da oboje vodi v neizbežno katastrofo. Zakaj se Zemlja spreminja v vse bolj neprijazno okolje pa jih resnično ne zanima. Še manj pa ljudi. Midva sva zadnje čase okrepila vero v kolo in res pridno kolesariva. Med tednom krajše ture, čez vikend pa kakšno bolj odmevno. V soboto sva tako kolesarila po najini preljubi Besnici in okolici. Pri spustu s Panc sva naletela na nesrečo avtomobila in kolesarja. Kolesar je bil videti poškodovan in upam, da jo je odnesel z manjšimi poškodbami. Policija je že merila zavorno pot, bolničarji pa so oskrbeli kolesarja. Na žalost jo v nesreči kolesar vedno potegne kratko in najbolje je, če smo kar se da previdni. Tudi sam sem bil zaradi neprevidnosti voznikov že kar nekajkrat blizu nezgode. V nedeljo pa sva se odločila, da odkolesariva na Krvavec. Začela sva kar pred hišo. Najprej sva ob Savi odkolesarila do mosta čez Savo pri Tomačevu. Po makadamu sva nadaljevala do industrijske cone v Črnučah in se čez Črnuče odpeljala v smeri Gamelj. V Gameljah sva se usmerila proti Skaručni. Nadaljevala sva po malce dolgočasni ravnini vse do Cerkelj. Ker sva kot vedno štartala prepozno je postalo že pošteno vroče. Ustavila sva se v lokalnem bifeju in malo hidrirala telesi. Pripravila sva se za glavni vzpon, ki naju je obsijan s soncem že čakal. Zagrizla sva v klanec in počasi sva napredovala proti Ambrožu pod Krvavcem. Čeprav je sonce pošteno žgalo pa je na srečo z višino postajalo bolj sveže. Na vzponu sva srečala ogromno gorskih kolesarjev, ki so se spuščali po “Muci trail”, eni izmed prog za spust. Midva sva morala namesto dol pošteno pritiskati za gor in, ko sva prispela do parkirišča na Planini Jezerce, sva le uzrla najin cilj. Asfaltna cesta se je končala in sledilo je še nekaj vzpona po makadamu. Tudi megla se je razkadila in končno sva prispela do postaje gondole. Pri izposejevalnici koles sva malo poklepetala s fantom iz bike parka. Strinjali smo se, da morava enkrat priti odpeljati kakšno furo z gorskimi kolesi navzdol. Predlagal nama je, da se po tekočem traku zapeljeva 50 metrov višje do gostilne. Ker sva že ogromno prebrcala sva se zadnjih 50 metrov, ki naju je ločilo do piva res peljala s tekočim trakom. Skupaj z majhno punčko in fantkom, ki sta se spuščala z gumo po nekakšni široki plastični progi smo se povzpeli do gostilne. Privoščila sva si mrzlo pivo, ki je kar zacvrčalo po grlu. Medtem, ko sva uživala na terasi v prijetnem hladu pa se je začelo oblačiti. Bil je čas, da jo popihava. Peš sva odšla nazaj dol do koles. Sledil je spust, a je na žalost kmalu začel padati dež, ki je zmočil cesto. Ravno toliko, da sva morala ovinke polagati malo bolj previdno. Asfalt je bil tako razgret, da se je kar kadilo. Na zadnjem ovinku sva zavila levo v smeri vasi Apno. Čez vasi sva nadaljevala s spustom, ki je bil na določenih delih kar lepo strm, in prišla sva v Tunjiško Mlako. Od tam se je bilo potrebno zopet malo povzpeti, nato pa samo še spustiti v Kamnik. Pri kavarni Veronika sva zagledala sladoled in upala sva, da imajo kakšnega brez mleka. Imela sva srečo. Naletela sva na mango in borovnico in takoj sva si privoščila nekaj kepic. Malo sva posedela in se odpočila, nato pa naju je čakala še pot nazaj v Polje. Takoj, ko sva štartala sva začutila veter v hrbet in kot bi mignil sva bila v Polju. Šele doma sva ugotovila, da je res zelo vroče. Za ta čas čisto prevroče. A kaj bi zdaj spet o tem. 🙂 Za nama je bilo 94 kilometrov in 1700 metrov vzpona. Čudovita kolesarska turca, ni kaj.