Okoli Dobrče in Begunjščice na Zelenico z gorskim kolesom

Pred kratkim sem malo raziskoval po spletu in iskal gorsko kolesarske turce. Naletel sem na stran občine Tržič in našel kar nekaj predlogov. Odločil sem se za pot okoli Dobrče in Begunjščice. Da bi bila zadeva malo drugačna sem se odločil, da kolesariva v nasprotno smer. Najprej sva se odpeljala z avtom do Bistrice pri Tržiču od koder sva začela kolesariti po asfaltni cesti proti Begunjam. Pod Dobrčo so se nama na poti začeli odkrivati lepi razgledi na Julijce. Po desetih kilometrih sva prišla v Begunje kjer sva zavila desno in začela kolesariti po cesti, ki pelje do cerkvice Sveti Peter. Asfalta je bilo konec in začel se je makadam. Naklonina je bila iz ovinka v ovinek hujša in kmalu sva pošteno sopihala. Na srečo se je sčasoma naklonina malo zmanjšala in lahko sva spet normalno zadihala. Ko sva že mislila, da je hude strmine konec pa sva naletela na gozdno pot, ki je odlična za spust, a malo manj za vzpon. Sledilo je malo potiskanja v klanec in prišla sva do lovske koče kjer se na jasi odpre čudovit pogled na Blejsko jezero. Po kratkem premoru sva nadaljevala z vožnjo po gozdu, dokler spet ni postalo prestrmo in sva kolo potiskala v klanec. Na srečo ne predolgo, in že sva letela navzdol in se spustila v Završnico. Zavila sva desno in začela z vzponom proti Tinčkovi koči. Naklonina je poštena in tudi podlaga nama ravno ni prizanašala. Pri koči sva nadaljevala proti Domu pri izviru Završnice. Vzpon je bil tisti pravi, kjer moraš zaradi grobe podlage in precejšnje naklonine nekako premagovati nadmorsko višino. Pošteno sva se nabrcala in malo tudi potiskala preden sva prispela do doma. Nisva se zaustavila ampak nadaljevala do izvira Završnice, kje sva se osvežila z vodo izpod planin. Sledilo je še malo pritiskanja pedal po čudoviti okolici s pogledom na Begunjščico in Vrtačo. Še mimo zapuščenih vlečnic, kratek spust in bila sva na Zelenici. Napočil je čas za počitek in nadomestilo izgubljene tekočine. Oblaki so zakrili sonce in postalo je kar hladno. Sledil je spust po servisni cesti do Ljubelja. Ker se po servisni cesti vedno vzpenjam samo pozimi, se mi ni sanjalo v kakšnem stanju je. No, takoj je bilo jasno, da bo potrebno kar nekaj previdnosti pri spustu. Ne cesti je kar nekaj velikih kamnov, ki ti lahko kaj hitro spodmaknejo kolo. Mojca se je hrabro spustila, a vseeno naredila kakšno začetniško napako. Kljub ne ravno najboljši drži na kolesu je lepo zvozila najbolj grob del. V nadaljevanju cesta postane bolj prijazna do kolesa, in do koče Vrtača sva letela kot blisk. Sledil je še spust po zapuščenem smučišču kjer je na strmem delu zopet bilo potrebno odpeljati malo bolj pazljivo. Kot bi mignil sva bila na Ljubelju od koder naju je čakal še spust v Tržič. Tokrat po asfaltni cesti, z izjemo kratkega odseka po gozdni poti, ki pa jo je na žalost odnesla voda. Tako imaš občutek, da voziš po rečni strugi kjer te zaradi velikih kamnov prestavlja sem in tja. Na koncu sva se spustila po asfaltni cesti čez Podljubelj v Tržič. Pospravila sva kolesi v avto in se odpravila v pub na pivo. Prijetno utrujena sva še malo poklepetala in se počasi odpeljala domov. Tura je dolga 34 kilometrov, potrebno pa je premagati 1470 metrov nadmorske višine. Teren je res raznovrsten in na nekaterih delih tudi malo bolj zahteven. Naslednjič pa odpeljeva v nasprotni smeri. 🙂