Grosupeljska planinska pot s kolesom.

Tabor Cerovo kamor so se zatekali vaščani pred vdorom Turkov.

Pred kratkim sem na spletu zasledil, da je Planinsko društvo Grosuplje odprlo Grosupeljsko planinsko pot tudi za kolesa. Markacijam za peš pot so dodali tudi modro črto pod markacijo, kar označuje kolesarsko pot. To naj bi bila šele druga peš pot v Sloveniji, ki je uradno dovoljena za kolesarje. Grosuplje so res blizu in zanimalo me je kako vse skupaj izgleda. Danes sem se z avtom zapeljal do pokopališča v Grosupljem in tam začel krožno pot. Na spletni strani nisem zasledil nobenega pametnega opisa ali zemljevida proge. Na razpolago sem imel samo zelo slabo viden majhen zemljevid na spletni strani Planinskega društva Grosuplje. Bom moral pa sam malo pobrskati. Včeraj zvečer sem vzel v roke zemljevid in si na Suunto “elektronskem” zemljevidu označil celotno pot. Gps navigacijo na uri sem uporabil prvič in prav zanimalo me je kako se bo izkazala. Avto sem pusti pri pokopališču in začel s krožno potjo. Pot povezuje vse okoliške hribčke in je pametno speljana po večini gozdnih kolovozih, makedamih in tudi nekaj asfalta. Tehnično ni preveč zahtevna a nekateri deli potekajo po strmih gozdnih poteh, kjer je vseeno potrebna moč v nogah. Prav tako pa ima nekaj zanimivih strmih spustov kjer si lahko date duška. Potrebno je biti pozoren na pohodnike, ki pa jih danes ni bilo. Srečal nisem niti enega kolesarja ali pohodnika. Pot je speljana tudi po življenskem prostoru medveda zato malo previdnosti ne bo odveč. Pri kolesu je to vseeno malo lažje ker že v osnovi povzročamo več hrupa. Pot mi je bila zelo všeč, kajti večinoma poteka po res odmaknjenih krajih, kjer lahko v miru vrtiš pedalke in uživaš v naravi. Zanimivi so tudi tabori oziroma cerkve na vrhovih kamor so se zatekali vaščani pred Turki. Ne pozabimo pa tudi zanimivih imen zaselkov kot so Vino ali Udje. Skratka, pot je dolga cca 32 kilometrov in ima okoli 800 metrov vzpona. Večina vzpona poteka po poteh kjer je treba fino pritiskati, zato dobra fizična pripravljenost ni odveč. Trenutno nekaj res dobrih spustov in vzponov malo zmotijo padla drevesa, ki poskrbijo še za telovadbo rok in mišic trupa. Upam, da jih bodo kmalu odstranili. Čeprav je pot dobro označena pa bi opozoril le na dve lokaciji kjer se lahko malo izgubite. Prva je spust iz Spodnje Slivnice, ko se naenkrat znajdeš na travniku. Tu je najbolje nadaljevati po slabi poti po travniku dokler se pri njivi ne preneha. Tam zaviješ levo in najdeš prehod čez potok. Kolesariš po robu travnika naravnost do makedama, ki se vzpenja proti Cerovu. Le ta je ves čas viden kakšnih 300 metrov pred nami. Druga lokacija pa je rahlo močvirnat svet v katerega se spustimo iz vasi Medvedica. V trenutku, ko se steza zravna je potrebno zaviti levo v rahko namočen travnik. Kasneje steza postane bolj izrazita. Markacija je sicer vidna kakšnih dvajset metrov levo a jo zlahka lahko spregledamo. Vse pohvale PD Grosuplje za tako potezo. Upam, da se bodo tej poti priključile še kakšne nove. Aja, pa moj Suunto red dobro navigira. Vsaj dvakrat me je fino rešil.

Začetek in konec poti. Pokopališče.

Nok,nok je kdo doma? Niso Turki, nč bati.

Gozdna steza.

Zanimiv spust po gozdni bob stezi.

Sv. Ahac. Nikjer žive duše.

Gorski spust.

Le zakaj to ime?

Vožnja po razlitem potoku.

Ribnik v vasi Udje.

Vas Vino. Res zanimivo ime.

Opa, tale pa nič lepo ne gleda. Na srečo je na ograjo pripet.

Joj tamle z Ahaca sem se spustil.

Na vzponu na Magdalensko goro pa mi je zapozirala čudovita štorklja.

Zadnja strmina danes. Vzpon na Magdalensko goro.

In odličen spust.

GPS sled

GPS SLED – GROSUPELJSKA PLANINSKA POT – S KOLESOM – KLM DATOTEKA