Kolesarjenje po Trnovskem gozdu.

V soboto sva se z Mojco že precej zgodaj odpravila z avtom od doma. V avto sva spakirala kolesi in se odpravila v hrvaško Istro. V načrtu sva imela kolesarski vzpon na Učko in poležavanje na soncu ob morju s knjigo v roki. Precej vesela sva drvela proti meji Slovenija – Hrvaška kjer pa so se najini načrti izjalovili. Doma sem pozabil potni list in namrgodeni policistki na meji sem za identifikacijo ponudil vozniški izpit. Lepo sem ji razložil, da sem doma pozabil potni list, da mi je osebna izkaznica potekla in, da imam samo vozniški izpit. Upal sem, da bo policistka uvidevna oseba, ki bo dvema kolesarjema, ki sta cel teden čakala na priložnost, da se vzpneta na Učko in se posončita na soncu, oprostila napako. Kako sem se motil!!! Polcistka mi je v popolnoma hladnem in sovražnem tonu pogledala vozniško dovoljenje in kasneje še osebno izkaznico in mi razložila, da mi je le ta pretekla že pred enim letom. Kazen za legitimiranje z napačnim oziroma pretečenim dokumentom je 400 EUR. V svojem vzvišenem in pokroviteljskem tonu mi je še razložila, da mi bo tokrat dala samo opozorilo ter izginila v hišico. V hišici me je začela vpisovati v računalnik kajti nikoli ne veš kdaj lahko zločinec zopet udari. Ker nisem čisto razumel zakaj sedaj vsa ta procedura in dramatika sem jo še enkrat lepo prijazno vprašal za pojasnilo. Njen odgovor pa se je glasil “Hočete, da vam napišem kazen”? Obnašala se je res vzvišeno in omejeno. Popolnoma v skladu z državo, ki jo predstavlja. Na koncu jezika sem imel, da bi jo poslal v PM, ampak sem se ugriznil v jezik. Grozilo mi je 400 EUR kazni, ki bi me močno udarila po žepu. Čez nekaj minut je prišla iz svoje voluharske hišice in mi zabrusila “Sedaj tukaj obrni”. Še enkrat me je oblila rdečica jeze a sem se uspel tudi tokrat umiriti. Obrnila sva in se priključila koloni za vstop v zatohlo državo. Policaj mi je vrnil dokumente in najin izlet je bil končan. Kar nekaj časa sva se poklapana vozila nazaj domov. Hitro je bilo potrebno najti plan B. Sabo nisem imel nobenih zemljevidov in moral sem poiskati vsaj že malo znano traso na kateri Mojca še ni bila. Ker na Učko pelje asfaltna cesta, sva sabo imela treking kolesi, zato so odpadli tudi grobi makedami. Na koncu sva se zapeljala do Godoviča in naredila lep krog po Trnovskem gozdu. Imela sva čudovito vreme, jesenske barve in sva večinoma vozila po naravi ter ne preveč grobih kolovozih. Nabralo se je 40 km in 960 metrov vzpona.

Po vzponu iz Črnega vrha nad Idrijo sva se za kratek čas nastavila soncu pred kapelico.

Potrebno je bilo lepo pritiskati.

Pribrcala sva do Pirnatove koče pod Velikim Javornikom.

Navdušena sva bila nad jesenskimi barvami gozda.

Kolesarska steza iz pravljice.

Skalnati portal.

Še spust do Godoviča pa sva.