Kompotela in Vrh Korena.
Pogled na Kompotelo z Vrha Korena. Zanimiv pogled.
Bližala se je nedelja in za nama je bil naporen teden. Kazalo je na množičen desant tekačev in tekačic v Ljubljano na Ljubljanski maraton. Množici naj bi poveljeval kar predsednik države s svojim nalepljenim nasmeškom in premajhno majico. Skrajni čas, da pobegneva iz mesta, sva si rekla. Stvar je ušla z vajeti. Vstala sva zgodaj, kajti ob 8:00 so se zaprle mnoge ceste in niti približno se mi ni dalo iskati izhode. Mojca si je želela nekaj ne preveč napornega in tako sva skočila na Kompotelo. Pričakovala sva malo snega, a izkazalo se je, da ga je zgoraj že kar nekaj. Najprej sva zgrešila odcep na gozdni cesti v dolini Korošica in se malo vozila nokoli. Hitro sva bila nazaj na pravi poti in začela s hojo v klanec. Nekaj časa sva hodila po cesti, nato pa zavila na stezo v gozd. Bilo je precej sveže in posledično sva kar lepo zastavila tempo. Že čez nekaj minut pa naju je obsijalo sonce in v bolj prijetnih temperaturah sva se vzpenjala proti planini Koren. Na žalost se je na planini pojavila megla in prizor ni bil nič kaj obetaven. Zavila sva desno na pot proti Kompoteli. Sledil je vzpon čez malo bolj strm teren in že sva bila na drugi strani. Mislila sva, da naju bo obsijalo sonce, a prišlo je še več megle in tudi nekaj vetra. Postalo je hladno in natakniti sva si morala celo rokavice. Mimo kapelice na planini Košutna sva se vzpenjala proti Kompoteli in začelo se je kazati modro nebo. Juhuhu, še malo pa sva na vrhu. Do vrha sva hodila med borovci kjer je bilo precej napihanega snega, ki pa je bil trd in hoja posledično prav prijetna. Na vrhu pa je bilo res prijetno toplo. Sonce je grelo, razgledi so bili odlični. Sledil je spust in še kratek vzpon na Vrh Korena. Na vrhu pa zopet prijetno sončenje in še malo razgledovanja. Kmalu sva jo popihala nazaj dol proti planini Koren, ki pa je bila zopet v megli. Tokrat celo bolj kot pri vzponu. Po spustu s planine pa se je zopet pokazalo sonce in nama polepšalo pot do avta. Nabralo se je 1.400 metrov vzpona.
Veselje na sončku in tišini.
Prihod na planino Koren.
Skočiti je bilo treba še čez strm del.
No, pa sva že na soncu.
Na vrhu Kompotele. Spodaj pa megla.
Čudovit pogled na Kamniške.
ja kakšno kuliso si je pa izbrala Mojca.
Pozer.
Grintovec se je zdel tako blizu 🙂
Na Vrhu Korena.
Ponoven vstop v meglo.
V megli.
