Brda, a ne Goriška.

Na vrhu Brd. Foto:Matjaž

Obetala se je sončna nedelja s precej nizkimi temperaturami in z Matjažem sva se zmenila, da eno odsmučava. Zjutraj sva se dobila v Kranju in se odpeljala na Pokljuko. Avto sva pustila pri levem odcepu za Šport Hotel. Takoj, ko sva izstopila iz avta se je čutilo, da bo mraz tisti pravi zimski in sneg posledično ravno prav suh. Vršičke smrek je že obsijalo sonce in kot pobesnela sva se zagnala čez hosto. Med hojo sem nekajkrat snel rokavice za fotografiranje in v prstih sem začutil hlad, ki je zahteval ekspresno fotografiranje. Hitro sva bila na planini Javornik in odprli so se pogledi na Brda in okoliške vrhove. Res čudovit prizor, ki se ga težko nasitiš. Nadaljevala sva čez planino in se začela vzpenjati proti Blejski koči na Lipanci. Pri koči naju je že obsijalo sonce in za hip sva se zopet prepustila lepim razgledom. Nadaljevala sva desno in se povzpela čez strmi del. Čeprav je bilo sonce že močno, pa je sneg ostal popolnoma suh in res je bilo pravi užitek hoditi navkreber v taki zimski kulisi. Malce višje sva spoznala, da je teren na levi še popolnoma nezvožen, čeprav je pred nama bilo nekaj smučarjev in smučark. Prispela sva na sedlo od koder sva se po zaledeneli in spihani podlagi povzpela na vrh. Na vrhu sva uživala v čudoviti kulisi in razgledi daleč naokrog. Najini predhodniki so se spustili po levi strani in samo za naju je ostala desna flanka. Po zgornjem trdem delu, sva se zapodila v suh sneg in lepo je pršilo za nama. Držala sva se desne strani in prismučala do roba kjer se pojavi pogled na kočo. Od tam sva se med borovci po suhem snegu spustila do koče. Nekaj višinskih metrov do koče sva morala “poštamfati”, nato pa sva nadaljevala mimo koče in povzpela do klopce na levi strani. Od tam pa sva se spustila navzdol do gozda. Čez gozd sva malo pogozdarila in se ustavila na razpotju. Odločila sva se, da se spustiva malo bolj desno do gozdne ceste. Celotni spust je bil kratek in želela sva si še snežnih užitkov. Matjaž je predlagal, da jo mahneva še do smučišča, ki naj bi bil kmalu za vogalom. Ta vogal se je podaljšel v kakšne 3 kilometre dolgo hojo po čudotvitem gozdu visokih smrek posutih s snegom. Končno sva prišla do smučišča kjer sva se spustila na Rudno polje. No, tam pa sva ugotovila, da se je potrebno spustiti še do avta, ki je kakšnih štiri kilometre nižje. Nekaj časa sva hodila peš, potem pa sva se na smučeh ob cesti poganjala proti avtu. V kolikor bi bila naklonina dovolj velika bi to bil uživaški spust, a na žalost naklona ni in potrebno se je bilo poganjati z nožno-ročnimi tehnikami, ki jih turni smučarji ravno ne častimo preveč. Pri avtu sva ugotovila, da se je kratka nedožna turca spremenila v pošteno kondicijsko turo na kateri pa sva se imela res krasno. 🙂

Začetna kulisa na Pokljuki.

Na planini Javornik in najin cilj v ozadju.

Zimska idila na planini
Foto: Matjaž

Blejska koča na Lipanci.

Švicanje na strmini.
Foto: Matjaž

Sva že višje.

Smeji se nama ob pogledu na nedotaknjen teren.

Še malo pa sva na vrhu.

In še malo…
Foto: Matjaž

Gremo!!!
Foto: Matjaž

Juhuhu!!!

Špura.

Poganjanje ob cesti.