Špik, 2472m

Prekrasna gora, ki jo zgledate takoj, ko se pripeljete v Gozd Martuljek. Včeraj sva jo obiskala. Mojca prvič jaz pa drugič. Odpeljala sva se do Kranjske Gore in naprej proti Vršiču kjer sva pri mostu čez rečico Pišnico parkirala avto.

Iz Krnice se je že videlo Prisojnik, ki ga je obsijalo sonce.

Na vrh sva se povzpela po poti, ki pelje čer Kačji graben. Temperatura je bila visoka in ko sva prišla do melišča je končno začelo pihati in temperatura se je spustila.

Strmina takoj na začetku ne popušča.

Po poti, ki je zaradi melišča malo zoprna sva prišla do skal kjer sva se povzpela na vrh.

Pogled nazaj na melišče.

Melišče še kar traja in obisjalo naju je sonce, ki je že precej močno.

Končno sva opravila z meliščem in nadaljujeva proti vrhu po skali.

Pot ni preveč zahtevna le na koncu je potrebno malo pazljivosti. Na vrhu sva uživala v čudovitih razgledih. Z dateljni sva nahranila planinsko kavko in se malo spočila.

Ne levi Razor in desni Prisojnik.

Škrlatica in neprebojni zid.

V daljavi pa se kaže mogočnež po imenu Jalovec.

Vrnila sva se po poti, ki pelje čez Lipnico. Ves čas spusta po tej poti sta na ogled čudovita Razor na levi in Prisojnik na desni. Pot je malce bolj zahtevna. Na nekaj mestih se spustimo po jeklenicah in smo tudi malo izpostavljeni. Vendar nič hujšega za izkušenega planinca.

Na poti nazaj Mojca ugotovi, da se bo potrebno po jeklenicah tudi spustiti čez rob na katerem stoji.

Vročina seka in vsaka senca je dobrodošla.

Vročina je vse bolj pripekala in na poti navzdol sva ugotovila, da je gorski hudournik malo “odnesel” pot. Zašla sva s poti in se znašla v vročini, ki je mejila že na sončni udar. Malo sva se podvizala, zopet našla pravo markirano pot in prispela do koče v Krnici. Pred kočo nama je za kratek čas družbo delal radler in jabolčni zavitek. To je bilo res kratko obdobje. Iz Krnice sva se popolnoma pregreta odpravila nazaj. Vmes sva se ustavila v ledeno mrlem potoku Pišnica kjer sva se pošteno ohladila. Voda je tako mrzla, da lahko noge držiš pod vodo le 4 do 6 sekund, potem pa trga od bolečine.

Končno ohladitev v mrzli Pišnici.

Po daljšem premoru sva nadaljevala do avta in, ko sva prišla na izhodišče sva bila zopet pregreta. Odločila sva se, da se ohladiva še ob jezeru Jasna. Vzela sva “armiče” in se ob Pišnici pomikala proti jezeru. Vmes sva oddelala en “power nap” in se zopet kvalitetno ohladila.

Pravljica ob Jasni.

Kaj naju je ob vrnitvi čakalo v centru Ljubljane, pa lahko ugibate. Totalna absolutna vročina, itak.