Kolesarjenje z razgledi do Koče na Grohotu

Iz Solčave čez Matkov kot na Solčavsko panoramsko cesto do Koče na Grohotu. Vrnitev do Podolševe in spust v Solčavo.

Med kolesarjenjem se odpirajo čudoviti razgledi na Kamniško-Savinjske Alpe.

V soboto sva se kljub neznosni vročini z avtom odpeljala v Solčavo. Najprej sva odšla na kavico v lokalni bife kjer pa je družba kakšnih šestih možakarjev že za dobro juto pila pivo. Ko takole zjutraj vidiš možakarje na pivu, se vprašaš kaj bo tam nekje ob petih popoldan. Odgovor je prišel kasneje. Midva sva rajši zajahala kolesi in začela z odkrivanjem Solčavske panoramske ceste. Najprej sva v rahlem vzponu odkolesarila naprej proti Logarski Dolini. Sonce naju je že obsijalo in takoj sva bila pošteno ogreta. Pri odcepu za Logarsko sva nadaljevala proti Pavličevemu sedlu. Po kakšnem kilometru ali dva sva iz asfaltirane ceste, ki pelje na Pavličevo sedlo zavila levo in začel se je vzpon po dolini Matkov kot. Kmalu se je klanec postavil bolj pokonci in morala sva prestaviti v višjo prestavo. Pri kolesu pa seveda v nižjo. Med vzponom so se prikazovali čudoviti pogledi na gore in gozdove. V tako čudoviti naravi zlahka pozabiš na napor. Počasi sva pridobivala na višini in se povzpela do prvih gorskih kmetij. Kmetije v teh krajih so resnično ogromne in obsegajo vsaj tri velike objekte in nekaj manjših pomožnih. Prikolesarila sva nazaj na cesto, ki pelje na Pavličevo sedlo. Sledil je kratek spust in pri odcepu za Solčavsko panoramsko cesto sva zavila levo. Sledilo je kolesarjenje kjer ti ni treba paziti na gost promet in lahko uživaš v res čudovitih razgledih. Tudi temperatura se je spustila in vsake toliko so oblaki prekrili sonce. Na cesti so urejene razgledne točke kjer se lahko ustaviš in razgledaš naokoli. Opita od lepot gora sva kmalu pribrcala do kmetije Bukovec, ki je najvišje ležeča kmetija v Sloveniji. Naletela sva na možakarja, ki je na razgledni točki pred kmetijo postopal in zrl v gore. Prijazno sem ga vprašal ali mogoče ve kje poteka pot do Koče na Grohotu. Namenil mi je začuden, rahlo sovražen pogled in z roko nakazal na strm markiran kolovoz. “O hudiča, ta je pa strm” sem mu odvrnil. Pihnil je skozi nos in se zastrmel nazaj v gore v daljavi. Po tem, ko je Mojca na meniju kmetije uzrla še gamsov golaž je bil čas, da se pobereva od tam. Kasneje sva ugotovila, da je bil možakar gospodar kmetije. Nikakor pa nama ni bilo jasno, kaj ga je tako vznemirilo. Morda mu pač nisva bila simpatična, ali pa je to njegov originalen pristop do turistov. Kakorkoli, midva sva nadaljevala z vzponom proti koči na Grohotu. Makadam je postajal vse bolj grob in potrebno je bilo pošteno pritisniti na pedala. Vmes sva prehitela še skupino turistov v balerinkah in čevljih, ki ob pogledu na dva kolesarja na poti obnemijo in jim niti na kraj pameti ne pade, da bi se vsaj malo umaknili. Nekako sva jih obvozila in nadaljevala z vzponom. Tik preden sva prispela do koče sta nama dva majhna simpatična dečka prijazno sporočila, da nimava več daleč do koče. Koča je bila res za ovinkom in odprl se je pogled na S-Z del Raduhe. Pred kočo sva povrnila izgubljeno tekočino. Malo sva poslušala zgodbe prijaznega oskrbnika z močnim glasom in se prepuščala prijetnemu hladu. Po počitku sva se spustila nazaj na Podolševo od koder je sledil samo še strm spust do Solčave. Med spustom sva naletela na kolesarsko nesrečo kjer je kolesarka padla s kolesom in si poškodovala obraz. Bilo je veliko krvi ampak na srečo je drugače izgledala v redu. Ob njej sta bila še dva avtomobila in morda jo je zbil prav en izmed teh dveh avtomobilov. Previdno sva se spustila v Solčavo. Iz Solčave sva se odpeljala proti Lučam in se med potjo še osvežila v Savinji. Ležanje v senci ob hladni reki naju je prav lepo shladilo. Po ohladitvi sva se odpeljala proti domu in v Lučah dobila odgovor kaj se zgodi z nekaterimi modeli, ki na peklensko vroč dan veselo pijejo že ob osmih zjutraj. V Lučah sva zavila desno v smeri Podvolovjeka. Cesta pelje tik ob hiši in na stolu je sedel precej zaripel možakar z razkrečenimi nogami, ki se je v trenutku, ko sva peljala mimo zadrl “Kaj zijaš”. Precej strašljiv moment, ki je še najbolj spominjal na kakšen prizor iz filma Idila. Za nama je bila čudovita tura s čudovitimi razgledi z malce čudnim priokusom lokalnega prebivalstva. Vsekakor priporočam. Dolga je približno 50 km, vzpona pa približno 1400 metrov.

Prihod v Matkov kot.

Začenjava z vzponom.

Sva že nad prvimi kmetijami.

Pogled na Raduho v daljavi.

Kolesarjenje je ob takih pogledih res užitek.

Razgledna točka.

Mojca ima novega prijatelja iz Potočke zijalke.

Zaenkrat sva še na asfaltni cesti.

Tukaj pa je že makadam na katerem nekateri vozniki uživajo v tem, da kolesarja povsem zaprašijo.

Pred kočo na Planini Grohat

Mojca se skupaj s kolesom prebija čez tehnične ovire.

Spust s planine.

Med kravami drviva dol.

Spet razgledi.

In spet malo gor.

Čudovita kulisa se nadaljuje.

Leti v dolino.

Počitek ob Savinji.