Krožna pot iz Polja v Podkum in nazaj

Zasavski hribci in doline s kolesom

Včeraj sem se zjutraj najprej z gorskim kolesom malo podil po potkah z vrha Rašice. Popoldan pa sva z Mojco naredila en krog okoli Ljubljane. Tako sem drugič v dnevu kolesaril čez vas Rašica. Proti koncu ture pa sva se ustavila še na jagodni torti v Zaživu. Bila je tako dobra a majhna, da sem za trenutek razmišljal ali bi pojedel kar cel pladenj. Ker se zadnje čase navajam na bolj asketsko življenje je ostalo pri enem kosu in kavici. Danes pa je bil čas za eno pravo dolgo turo na cestnem kolesu. Kolo sem zajahal kar doma in se namenil proti vzhodu. Čeprav sem štartal ob 8:30 se je že segrevalo in vedel sem, da me čaka naporna in vroča tura. Najprej sem odkolesaril do Besnice in se v hladu potoka dvignil do Trebeljevega. Od tam sem se še v prijetnem hladu spustil proti Šmartnem. V krožnem križišču sem zavil proti Mirni. Začel se je rahel vzpon in na cesti je bilo kar nekaj prometa. Po približno 8 kilometrih pa sem zavil levo v smeri Radeč. Začel sem z malo bolj konkretnim vzponom, ki pa je potekal v miru in senci mogočnih dreves. Nič prometa, le drevesa in zvok gume na razgretem asfaltu. Čudovit vzpon, ki se konča v vasi Velika Preska. Tu sem tudi prvič uzrl Kum v daljavi. Sledil je kratek spust in pri odcepu za Polšnik sem zavil levo v klanec. Nisem točno vedel kaj me čaka, saj še nikoli nisem kolesaril čez te vasi. Zopet me je presenetil čudovit vzpon do zaselka pred Polšnikom. Malo sem se spustil in zavil desno v smeri Stranski Vrh. Zopet je sledilo pritiskanje pedalk v tišini in skoraj sem se zaletel v srno, ki je stala na cesti. V trenutku, ko me je zagledala je vklopila turbo pogon, a ja zaradi asfaltne podlage močno zakopala. Zmanjšal sem hitrost in jo občudoval kako je stekla v gozd. Nekaj časa je tekla celo v moji smeri in vzporedno sva premagovala razdaljo pred nama. V kolikor na turi srečam vsaj eno divjo žival sem takoj za odtenek bolj srečen. Pred odcepom za Stranski vrh sem zavil desno v smeri vasi Padež. Sledil je spust in vedel sem, da se bo ta spust kmalu sprevrgel v precej brutalen klanec. Prvi del spusta je bil zelo razrit asfalt, ki pa se je v vasi spremenil v makadam. Makadam in ozki plašči na specialki pa se ne razumejo preveč dobro. Zmanjšal sem hitrost in se začel spuščati po makadamu. Kadar sem zapeljal v pesek me je vijugalo sem ter tja, drugače pa se je na koncu dobro izšlo. Prikolesaril sem do asfalta in srečal dva mlada fanta na traktorju, ki sta s cevjo črpala vodo iz potoka v cisterno. Voda je bila namenjena kravam na pašniku, ki so se pasle v žgočem soncu. Krava lahko v enem dnevu v vročem soncu spije od 200 do 250 litrov vode. Za vzrejo in predelavo pol kilograma govejega mesa se tako lahko porabi približno 800 litrov vode. Med tem, ko sem se v žgočem soncu vzpenjal proti vasi Padež so mi rojile po glavi misli, ki se nanašajo na uničevalne efekte živinoreje. Spraševal sem se ali se bo človek kdaj le zavedal in začel z ukrepi za zmanjšanje živinoreje. V letošnjem letu je jugovzhodni del Slovenije že močno prizadet zaradi suše in le vprašanje časa je kdaj v naslednjih letih se lahko začnejo resne težave z vodo. Glede na vseprisotno zanikanje težav, ki izvirajo iz živinoreje, industrije ter ostalega onesnaževanja in uničevanja, ne pričakujem kakšnih resnih izboljšav v prihodnosti. Časi so res čudni. Okoljevarstveni aktivisti so eko teroristi, rastlinojedi so čudaki, borci za pravice manjšin in socialno ogroženih so nasilni in tako dalje. Narobe svet. Ljudje, ki želijo storiti nekaj dobrega za okolje, ljudi in cel planet so ožigosani tako ali drugače, pravi uničevalci pa kot lubadarji rijejo naprej in povzročajo razdejanje neslutenih razsežnosti. V kolikor jim nasprotuješ ogrožaš gospodarski napredek in razvoj. Napredek in razvoj bi bilo treba prekvalificirati v pogubo in pekel in morda bi to razumelo več ljudi, ki vsak dan molijo za boljši jutri. Razumi, če moreš. Ne moreš in naprej pritiskaš pedala. Prispel sem v majhno vasico Padež. Od tu se je cesta nadaljevala po čudovitem borovem gozdičku, dokler se cesta na višini približno 820 metrov ni prevesila na drugo stran. Spustil sem se do vasi Podkum. Malo sem se razgledal naokoli, potem pa je sledil divji spust v dolino. Cesta je bila dovolj široka, prometa ni bilo, in lahko sem si privoščil kar pošteno dirkanje navzdol. Hitro sem bil na glavni cesti in zavil levo proti Zagorju. Ob prihodu v Zagorje sem bil že pošteno žejen in sledil je počitek in hidracija na pumpi. Po tem, ko sem se malo ohladil in napil, sem z ležerno vožnjo nadaljeval čez mesto. Na koncu sem zavil v smeri Izlak. Po nekaj kilometrih sem zagledal ogromno rumeno kolo in fotografijo Primoža Rogliča. Kot kaže so mu krajani priredili sprejem. Fant je v kolesarstvu naredil res majhen čudež in njegov napredek je izjemen. Želim mu veliko uspehov ter čim manj padcev in poškodb v nadaljevanju kariere. Jaz pa sem s svojimi artritičnimi palci in zamaknjeno ključnico poganjal naprej proti Izlakam. Na začetku Izlak sem zavil levo v smeri Moravč. Zopet sem pošteno začutil vročino. Kar nekaj kilometrov se je cesta še vzpenjala dokler nisem pri odcepu za Vače končno pognal kolo navzdol. Do Moravč je letelo in komaj sem čakal, da spet natočim gorivo v prodajalni pri arabskih šejkih. Po ohladitvi sem res pohitel, kajti sonce je že res močno pripekalo. Hitro sem bil v Ihanu in od tam naprej sem čez Beričevo zdrvel pod obvoznico proti Polju. Na koncu sem malo pred Zadobrovo ujel še traktor s senom za katerim sem se skril in v zavetrju samo rahlo obračal pedala. Na žalost je v Zadobrovi zavil desno, jaz pa naravnost v Polje. Ob prihodu domov sem najprej napadel mrzlo lubenico, ki je teknila kot že dolgo ne. Za mano je bilo 119 kilometrov in 2.100 metrov vzpona. Priporočam pa zgodnejši odhod. V naslednjih dneh pa mogoče sploh ne priporočam odhoda saj bodo temperature res previsoke.