Turna smuka v gorski skupini Goldberg.

V daljavi se vidi vrh in koča, ki stoji čisto na vrhu.

V ponedeljek popoldan je stekla bliskovita akcija v režiji Mira in Jureta. Toni me ob 4:40 pobere v Ljubljani in kmalu iz Jesenic šibamo v Avstrijo. Odpeljali smo se malo naprej od vasi Heiligenblut. Na ovinku smo parkirali in se po cesti odpravili po dolini navzgor. Najprej smo morali smuči nesti. Po nekaj 100 metrih pa smo že na smučeh. Ves čas vzpona smo pričakovali sonce, a le to se nikoli ne pokaže zares. Vseeno se dobre volje vzpenjamo proti vrhu. Nekaj tehničnih težav je imel Miro, ki mu je nagajala leva vez. Kljub nadležnemu snemanju smuči in popravljanju vezi se ne da, in dobre volje nadaljuje pot. Na kratki izravnavi se mi je za hipec zazdelo, da bi se lahko razjasnilo. No, zaman sem čakal ta trenutek. V daljavi se je že videl vrh, a potrebno je bilo premagati še kar nekaj višinskih metrov. Proti vrhu je začelo močno pihati. Pri koči pa je že tako močno vleklo, da si se moral kar malo opirati s palicami, da te ni prekucnilo. V koči smo spili pivo, poklepetali in že smo bili pripravljeni na uživaški spust. Temperature so bile za to višino res visoke in upali smo, da sneg ne bo preveč gnil. Spustili smo se v dolino in na strminah prav uživali v zavojih po mehkem snegu. Na bolj položnih delih pa je šlo počasi. Vmes je Mirotova vez izdihnila, a Jure jo je s strokovnim prijemom in inštalacijo pričvrstil nazaj na smučko. Na koncu je sledilo še malo poganjanja in hoje. Za nagrado pa nas je čisto pri avtu obsijalo tudi sonce. Na koncu nas je Miro presenetil s pivom, ki se ga nismo branili. Za nami je bil čudovit dan. Sledila je še dolga vožnja domov, ki pa je bila kmalu pozabljena. Hvala vsem trem za prijetno družbo in upam, da še kdaj. 🙂

Zagrizli smo v hrib.

Smo že višje.

Malo se je zjasnilo. Sonca še ni.

Belo pobočje pod vrhom.

Tik pod vrhom.

Okoliške špičke.

Skakalca Toni in Miro.

Toni zalaga.

Jure zalaga.

Jure

Toni in Miro korakata proti avtu.

GPS sled

Še 5 kilometrov do koče.

Včeraj je bilo v Škofjeloškem hribovju kar malo hladno. Danes pa sva si izbrala turo v bolj južnih koncih. Odpeljala sva se z avtom do Cola. Tam je bilo na sončku prva prijetno toplo. Najprej sva se spustila v Ajdovščino. Uživala sva v spustu in borovcih, ki naju vedno znova navdušijo. Ni važno kje jih srečava. Že ko jih zavohava nama zaigra srce. V Ajdovščini sva se usmerila proti vasi Lokavec. Opazovala sva okolico, ki v dolini na 103 višinskih metrih že lepo cveti. Cvetenja je bilo kmalu konec, kajti začela sva se vzpenjati proti Predmeji. Sonce je še vedno malo sijalo in moral sem sleči hlačnice. Počasi sva rinila v klanec saj so nama vzponi prejšnji dan rahlo utrudili noge. Ampak res malo. Vzpon je postajal vse bolj zanimiv saj sva se dvignila v gorsko okolje s pečinami, listnatim gozdom in še vedno visokimi in zdravimi borovci. Pri tekoči vodi iz pip sva se malo osvežila in nadaljevala vzpon. Kmalu sva bila pri tunelih in res sva uživala v vožnji. Še malo sva pobrcala in prišla do Predmeje. Tam pa se je sonce skrilo in ga danes nisva več videla. Koprenasti oblaki so ga zakrili in ves čas se je trudilo predreti kopreno. Asfaltne ceste je zmanjkalo in nadaljevala sva po kolovozu. Najini kolesi sta se zopet izkazali za prava hribovca saj sta brez težav napredovali tudi po pesku. Čakalo naju je še nekaj strmih klancev in prispela sva do koče Antona Bavčerja. Tam sva si privoščila Radler in kavo. Radler je zacvrčal, kava pa je bila popolnoma zanič. Ne vem kako lahko kaj takega sploh postrežejo. Zaradi pomanjkanja sonca sva jo morala zopet hitro odkuriti v dolino saj je postalo hladno. Juhuhu, sva vriskala, ko sva letela v dolino. Kolesi se tudi pri spustih držita ceste in res lahko drviš z veliko hitrostjo. V Predmeji sva zavila levo v smeri Otlice. Cesta po planoti je valovita. kar nekaj klancev in precej spusta. Na koncu sva zdrvela po dolgem in ravnem klancu diretno do Cola. Za nama je bilo 50 km in 1440 metrov vzpona. Lepa turca ni kaj.

Neka mačka kolesarka na Colu.

Ajdovščina letim!!!

Zavijamo levo proti hribom.

Švicamo na cesti.

Okolje postaja vse bolj gorsko.

Tuneli.

Hmm sneg 🙂

Razgledi na Trnovski gozd in Vipavsko dolino.

Počitek pred kočo.

Mojca leti v dolino.

GPS sled.

Pogled na cerkev Svetega Miklavža na Miklavški gori.

Zaradi dviga temperatur postaja kolesarjenje vse bolj prijetno. Letos sva prevozila že nekaj nezahtevnih turc in danes sva se odpravila na eno bolj konkretno. Najprej sva se odpeljala po klasični poti do Škofje Loke. Tam sva obiskala Julko in naredila kratek premor. Nato sva že lepo ogreta nadaljevala po Selški dolini in v Bukovici zavila s ceste proti vasi Stirpnik. Tu so se začeli pravi vzponi današnjega dne. Strma cesta naju je pripeljala do vasi. Sledil je kratek spust do vasi Golica od koder se je odprl čudovit pogled na cerkev Svetega Miklavža. Še kratek spust in strm vzpon in že sva bila popd Miklavžem. Odpeljala sva se proti vrhu, a kmalu uvidela, da je kolovoz prestrm in zelo grob. Vsekakor preveč hud za najini kolesi. Obrnila sva in nadaljevala v smeri proti vasi Rovte v Selški dolini. Po samotnem kolovozu sva šibala malo gor malo dol in kmalu sva bila na križišču. V daljavi se je že videlo gostišče na Starem vrhu. To pa je bil tudi najin naslednji cilj. Najprej pa sva se spustila 200 višinskih metrov navzdol v dolino. Spust je bil strm in precej hiter. Na križišču sva zavila desno in se počasi po strmem klancu začela vzpenjati navzgor. Skozi vas Zapreval sva se povzpela vse do gostišča na višini 1030 mmetrov. Čeprav sva danes pričakovala bolj toplo vreme, naju je na vrhu kar kmalu začelo mraziti. Spila sva radler in kavico ter se pognala nazaj v dolino. Tokrat sva zavila proti vasi Četena Ravan. Ravno, ko se je pokazalo sonce, sva se peljala mimo klopce in se za nekaj minut ustavila. Sonce naju je prijetno ogrelo in nadaljevala sva spust do vasi Javorje. Tam sva zavila levo in začelo se je dolgo prečenje nazaj proti Škofji Loki. Imela sva še veliko moči in hitro sva pribrcala na Vrhov grič od koder je sledil dolg in prijeten spust do Podpulfarce. V Puštalu sva zavila čez Hudičevo brv in si v lokalu ob Sori privoščila pivo. Po počitku naju je čakal še ravninski del do Ljubljane, kjer sva bila en, dva, tri. Naredila sva 90 km in 1800 vzpona. Sedaj sva še bolj navdušena nad kolesi in komaj čakava na skupne avanture.

Strm vzpon na Stirpnik. Mojca se ne da.

Tukaj se je že lažje dihalo.

Zadnje čase nama družbo dela tudi Garmin. Trenutno se ga še navajam.

Počitek.

Vožnja po lepih gozdnih kolovozij je vedno pravi užitek. Samo, da še malo zazeleni.

Juhuhu, drviva naprej.

Do Monaka ni daleč.

Veseli kolesar.

in vesela kolesarka.

Vzpon na Stari vrh. Strmina seka.

Še nekaj klanca do vrha…

Na vrhu.

Loviva sončne žarke.

In letiva dol.

Spet se vzpenjava.

Sedaj pa samo še spust in sva. JUHUHU!!!!