Kolesarjenje po Škofjeloškem hribovju. 90 km, 1800 vzpona.

Pogled na cerkev Svetega Miklavža na Miklavški gori.

Zaradi dviga temperatur postaja kolesarjenje vse bolj prijetno. Letos sva prevozila že nekaj nezahtevnih turc in danes sva se odpravila na eno bolj konkretno. Najprej sva se odpeljala po klasični poti do Škofje Loke. Tam sva obiskala Julko in naredila kratek premor. Nato sva že lepo ogreta nadaljevala po Selški dolini in v Bukovici zavila s ceste proti vasi Stirpnik. Tu so se začeli pravi vzponi današnjega dne. Strma cesta naju je pripeljala do vasi. Sledil je kratek spust do vasi Golica od koder se je odprl čudovit pogled na cerkev Svetega Miklavža. Še kratek spust in strm vzpon in že sva bila popd Miklavžem. Odpeljala sva se proti vrhu, a kmalu uvidela, da je kolovoz prestrm in zelo grob. Vsekakor preveč hud za najini kolesi. Obrnila sva in nadaljevala v smeri proti vasi Rovte v Selški dolini. Po samotnem kolovozu sva šibala malo gor malo dol in kmalu sva bila na križišču. V daljavi se je že videlo gostišče na Starem vrhu. To pa je bil tudi najin naslednji cilj. Najprej pa sva se spustila 200 višinskih metrov navzdol v dolino. Spust je bil strm in precej hiter. Na križišču sva zavila desno in se počasi po strmem klancu začela vzpenjati navzgor. Skozi vas Zapreval sva se povzpela vse do gostišča na višini 1030 mmetrov. Čeprav sva danes pričakovala bolj toplo vreme, naju je na vrhu kar kmalu začelo mraziti. Spila sva radler in kavico ter se pognala nazaj v dolino. Tokrat sva zavila proti vasi Četena Ravan. Ravno, ko se je pokazalo sonce, sva se peljala mimo klopce in se za nekaj minut ustavila. Sonce naju je prijetno ogrelo in nadaljevala sva spust do vasi Javorje. Tam sva zavila levo in začelo se je dolgo prečenje nazaj proti Škofji Loki. Imela sva še veliko moči in hitro sva pribrcala na Vrhov grič od koder je sledil dolg in prijeten spust do Podpulfarce. V Puštalu sva zavila čez Hudičevo brv in si v lokalu ob Sori privoščila pivo. Po počitku naju je čakal še ravninski del do Ljubljane, kjer sva bila en, dva, tri. Naredila sva 90 km in 1800 vzpona. Sedaj sva še bolj navdušena nad kolesi in komaj čakava na skupne avanture.

Strm vzpon na Stirpnik. Mojca se ne da.

Tukaj se je že lažje dihalo.

Zadnje čase nama družbo dela tudi Garmin. Trenutno se ga še navajam.

Počitek.

Vožnja po lepih gozdnih kolovozij je vedno pravi užitek. Samo, da še malo zazeleni.

Juhuhu, drviva naprej.

Do Monaka ni daleč.

Veseli kolesar.

in vesela kolesarka.

Vzpon na Stari vrh. Strmina seka.

Še nekaj klanca do vrha…

Na vrhu.

Loviva sončne žarke.

In letiva dol.

Spet se vzpenjava.

Sedaj pa samo še spust in sva. JUHUHU!!!!